Mnenja sem, da se danes preveč naglašuje čisto vednost in enostavni jaz. Čisti jaz velikokrat poklanja le neko početje zavesti kot zavedanje predstav, ki so abstrakcije realnosti. To je vnanji svet, ki je negativnost kot raztresenost nedoločene občosti. Lahko bi rekli, čisti jaz ima samozavest po drugem jazu. Jaz je neki tale in predmet čisto tole; čisti jaz najde resničnost v drugem jazu ali v čisti gotovosti samega sebe. To pa ni duh, ki bi premagal nasprotje zavesti, kajti čisti jaz izdeluje predstave ali abstrakcije, negativno tole, ki je čista sebe vednost kot izginjajoči svet.
Če pogledamo početje čistega jaza od blizu, vidimo da je tisto, kar odrine od sebe, čista vednost, s katero se jaz omeji na neki tale in tole. To pa seveda ni postajanje predmetne substance, saj čistemu jazu ne gre za to, da predmet določi s posredovanjem ali tako, da neposrednost odpravi s ciljem, da doseže svojo dejanskost. To stremi reči, da čisti jaz ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance, saj si sebe zagotovi s tistim, kar najde v sebi in je neko početje zavesti, ki pridela neposrednost ali čutno gotovost, ki pa ni nič drugega kot pojavni svet. Zakaj ta svet ni določen in je razvejan v obče momente kot čista sebe vednost. Je le nekaj neposrednega, z njim pa operira razum in zaradi tega ne preide v drugo; na neposrednosti ne nastane nič novega. Tu gre zgolj za gibanje razuma, ki pridela kako nasprotje kot vnanji razloček. Gibanje razuma še ni gibanje predmetne substance, ampak gibanje, s katerim razum pridela razločke snovi kot čisto vnanjost ločenih gotovosti.
Duh je danes dejaven pomanjkljivo zlasti tedaj, ko odmetava čisto sebe vednost, ki pa nima nobene opore in je nekaj nedoločnega. To je čisto vedenje samega sebe, ko misel ni nič drugega kot nebistveno sebstvo ali kakšna predstava o nečem. Duh si odsvoji čisto vednost in ta je nekaj enostavnega ali vnanjost kot predstavljeni subjekt. To je tista dejavnost, ko čisti jaz uživa samega sebe kot enostavno občo tekočnost. Bitje zre le samo sebe in je pri sebi kot izrečena beseda. To je enostavno bitje, ki je abstrakcija ali razloček od sebe, čutna zavest, ki ni razgrnila nobene vsebine. Ali, to je v predstavo dvignjeno bivanje kot neko porajanje osebe v njeni odsvojitvi. Oseba izreka neposredno gotovost kot izpolnjeni čisti moj zavesti.
Čisti jaz se obnaša kot kak artist, ki se aktivno pojavlja kot reprezentant pojavnega sveta. On torej ni dejaven kot duh, ampak kot umetnik, ki odriva od sebe tisto obče. Tako daje videz, kot da nastopa v vlogi subjekta. Nekje je opisovalen, nekje pritrdilen, ker je dejaven brez vsebine ali tako, da sveta ne ustvari, ampak pojasnjuje čisto vednost in se do nje obnaša kot njen gospodar. Dejstvo je, da je dejaven kot igralec, ki razkazuje lastno individualnost v obliki čutne raztresenosti. To je čisto početje jaza, ki pridela le zunanjost, ki pa ni nič drugega kot abstrakcija njegovega smotra.
Čisti jaz torej ni dejaven kot duh, ki svoj svet vzpostavi kot predmetno substanco v njenem nastajanju. Te sposobnosti zaenkrat ne kaže, zato je dejaven enostransko ali tako, da izdela kakšno predstavo o sebi, s katero preseže samega sebe in tako tudi izraženo čisto sebe vednost, ki danes navdušuje in je hvaljena povsod. Skratka, čisti jaz je dejaven v interesu, da predstavi čisto sebe vednost skozi abstraktne predstave. Velikokrat nastopa v medijih, kjer dobi besedo kot tisti, ki je sposoben izraziti čisto vednost v obliki enostranskega vedenja ali ne dojete neposrednosti.
Nič nenavadnega ni, da je čisti jaz dejaven kot nekdo, ki hvali sebe in pojavni svet, ki pa ne vsebuje realnosti in je le predstava nečesa, kar je našel v sebi. To je namreč svet brez dejanskosti in zato enostranski svet, ki ni dosegel svoje določenosti v čistem dojemu. Ta svet čisti jaz prosto širi in je brez bistva, kajti ne gre mu za stvar. Hočem reči, neposrednost ne prehaja v drugo samega sebe in zaradi tega tudi nasprotja ali sebi enakosti ne doseže. In vendar je svet čistega jaza najbrž bolj zanimiv kot predmetni svet, ki vsebuje bistvo. Zato tudi ni posebno, da je govorica čistega jaza povsod popularna, saj proizvaja čisto sebe vednost kot obče, ki je njegov enostavni svet. Kajti abstraktno vedenje zna navdušiti tudi tedaj, ko duh podarja svet, ki ni nič drugega kot igra abstrakcij.