Teoretik ne kaže, da bi se ukvarjal s posredovanjem substance in bil pojmovno ustvarjalen. Prav tako ni zaznati, da se zavzema za gibanje predmetne substance in njeno postajanje. Razen tega ne upošteva logične sovisnosti in princip nastajajočega vedenja. Glede na tisto, kar od sebe odrine in je nekaj neposrednega, ni mogoče reči, da je dejaven v interesu ustvarjenega sveta in da izpelje gibanje substance in njeno postajanje. Zakaj njegov svet ne kaže, da je svoje vedenje postavil kot predmet in bil dejaven na način nastajajočega vedenja. To, kar odseva, ni ustvarjeni svet, ki bi dosegel proti postajanje. Duh sicer izraža, da ga to in ono presune, vendar pa razmišlja abstraktno. Predmet v osnovi ni določen, ampak je le fiksirano znanje, ki pridobiva na sebe subjektivne vsebine. Teoretik očitno izžareva, da sebe izpolni kot subjektivnega duha z abstraktnimi razlagami, ki jih oblikuje s ciljem, da obogati neposredno fiksirano vsebino.
Kar podarja teoretik v svojih razmišljanjih, to so operacije teoretičnega duha, s katerimi pridela čisto stvar, ki pa ne doseže postajanja v osnovi. Njegov svet je nekakšen čisti uvid tistega, kar je predmet v neposrednosti. Teoretik si odsvoji svojo osebnost, torej svet, ki je primeren občosti. Svoje formalno znanje dvigne v neko nadčutno predstavo ali v abstrakcijo razločkov. Na tej osnovi išče tisto umno, kajti tako pridela svojo objektivno izpolnitev. Pravzaprav se teoretik omika v to, kar je na sebi kot privilegij svojega znanja, to pa je odpravljeno znanje kot realizirana podoba samozavedanja. To je zunanje napredovanje skozi predstave in misli, ki jih domiselno poveže v obliko realizirane kategorije. Kajti s svetom, ki mu nastane s pomočjo zrenja, predstavljanja, osvobodi sebe od samega sebe.
O dejavnosti teoretika veliko povedo razmišljanja, ki jih zunanje združuje. Tako sporoča, da ni dejaven s principom in v interesu, da realnost predmetne substance razvije v njeno dejanskost. Zanimivo je, da svet, ki ga pridela kot razmišljujoči teoretik, ni predmetno razvit, ampak je sestavljen iz predstav in mnogih refleksij razuma, ki mu nastanejo kot posamezni razločki, s katerimi realizira veljavo znanja. To je svet kategorij, ki v nasprotju doseže zunanjo določenost in povezanost, ki velja, kajti tisto, kar je neko nasprotje, to je le abstrakcija razločkov, ki jo prosto dopolnjuje z razlogi in predstavami. Predmet teoretičnega duha je kategorija ali čista stvar, ki jo realizira početje zavesti in gibanje razuma, ki pridela mnoge razločke, ki so nekakšne neizpolnjene abstrakcije. In to najbrž zaradi tega, ker je fiksirana neposrednost bit za nekaj drugega ali ločen idealni svet, ki se ne vrača v sebe. To je pravzaprav svet čistega jaza, ki je dejaven vnanje, kajti vsebina ne prehaja v drugo nje same ali svojo sebi enakost, ampak je nadaljevanje kot neki preseženi svet ali predstavljeni subjekt fiksirane neposrednosti, ki je čista stvar prežeta od znanja in individualnosti.
Teoretik v razmišljanju ni vezan na osnovo ali na izpeljavo predmetne substance in njeno postajanje, ki ima v sebi to zahtevo, da se najprej vzpostavi v temelju, iz katerega je edino mogoče razviti pojem predmeta. Prav tako ni zaslediti strogega razmišljanja, ki bi pokazalo, da gre teoretiku za dojemanje predmetne substance iz njenega gibanja in proti postajanja. Tako da tisto, kar podarja drugim in je neka gotova vsebina, to je čista vednost, ki mu nastane z realizacijo abstraktne svobode, ki jo motivira refleksijski razum z dodanim abstraktnim razmislekom. Teoretični duh očitno izžareva, da mu ne gre za eksistenco čistega dojema, ampak za preseženi svet, ki ga zunanje poveže v neko abstraktno celoto. Lahko bi rekli, teoretični duh prikazuje, kako samozavedanje doseže sebe v drugem samozavedanju. Tako da tisto, kar izdela čisto stvar kot pojavni svet, to je komunikacija med prvim in drugim samozavedanjem. Teoretik izpelje svoj idealizem tako, da si da gotovost samega sebe v obliki fiksirane neposrednosti, ki jo nekako preseže in vnanje dokonča kot čisto stvar.
Zgornjim sem poskušal pokazati gibanje teoretičnega duha, ki se danes pojavlja tudi na radio kot razmišljajoči teoretik, ki pa ne razmišlja s principom postajanja, ampak z namenom, da razgrne svoje znanje in razmišljanje kot realizacijo kategorije, ki ni nič drugega kot čista stvar.