Duh se drži abstraktnega vedenja, kar ne preseneča, saj v njem najde kakšno resničnost, ki pa ne izrazi predmetne substance, ampak le njeno zmožnost. Oblika vedenja je brez izpolnitve, tako da početje in gnanje zavesti velja za samo stvar. Duh je menda prepričan, da globljega sveta od abstraktnega vedenja ni, zato vedenje kot tako povsod povzdiguje. Ono je sicer zgolj meglena stvarnost, a primerna oblika tistega, kar prikazuje. Tako duh, ki izdeluje videz nečesa določenega, neposrednosti ne premaga. Sicer pa duhu ne gre za to, da svet zažari kot posredovana substanca na način logične sovisnosti, ampak mu gre le za to, da izpelje obliko čiste vednosti, ki je primeren svet tistega, kar je njegova čista stvar. Ni važno ali bo v svetu vsebovano posredovano bistvo, ampak da bo čista stvar zaživela v primerni obliki in bo odsevala početje in gnanje zavesti. Zakaj duh še ne dojema sveta v nastajajočem vedenju in v obliki proti postajanja, ampak kot vzajemno učinkovanje abstraktnega vedenja s seboj. Zato nima smisla besedovati o inteligenci, kajti duh še ni začel spoznavati nastajajočega vedenja, ki vsebuje postajanje substance v njeni osnovi. Pa čeprav je pojem nastajajočega vedenja izpeljal in razvil v temelju filozof Hegel pred več kot 200 leti, še ni nastopil čas za to, da bi duh začel spoznavati nastajajoče vedenje. Zaenkrat ne kaže, da razmišlja o nastajajočem vedenju, njegovi odsvojitvi in postajanju substance v elementu vedenja.
Mogoče zgornji abstraktni ideal stremi izraziti, da svet v svojem izvoru ni objektiven, ampak predstavljen kot početje in gnanje zavesti, ki izrazi le videz sveta. Svet ni oblikovan popolnoma, ampak zgolj predstavljen v občih momentih. Ta svet je nekakšna reč v zaznavanju, ki pa ni odpravljena. Kajti je enostavni skupaj mnogih ali reč v njeni zaznavi. Rečeno drugače, ta členjena totaliteta je abstraktno lepo v njeni dejanskosti, ali, je le nekaj končnega, nekaj, kar ni doseglo svoje neskončnosti. Potemtakem ni oblika v kateri bi bilo prikazano tisto absolutno. Filozof Hegel je zapisal o umetnosti naslednje: »umetnost je abstraktni Bog čistega mišljenja ali težnja za njim, ki se neumorno meče sem in tja, ker ne more najti cilja.«
Nenavadno je, da filozofinje in filozofi ne kažejo interesa za to, da začnejo spoznavati princip nastajajočega vedenja, ki substanco požene v gibanje, da doseže svojo dejanskost v proti postajanju, v katerem zaživijo njeni obči momenti in bistvo. Po mojem mnenju je nujno spoznavati nastajajoče vedenje, kajti to je princip, ki zagotavlja, da bo substanca dosegla drugo nje same. Zakaj postajanje substance je temelj, v katerem tisto prvo preide v drugo. Namreč to, kako danes duh svoj svet odpravi in ga oblikuje, to ni dejavnost v interesu gibanja substance. Dejavnemu duh manjka princip delovanja, s katerim vzpostavi predmet v njegovi temeljni obliki. Tega duh ne kaže, kar sporoča, da je dejaven subjektivno in v interesu, da uveljavi svoje abstraktno vedenje. Celo več, videz daje, kot da je abstraktno vedenje tisto, ki lahko nastopa v imenu gibanja predmetne substance.
Poskušajte ugotoviti, kako izobražen duh odpravi svoj predmet in videli boste, da predmetne substance ne vzpostavi v njeni osnovi. To pove, da je dejaven enostransko ali tako, da uveljavlja abstraktno vedenje kot tako. In tako je tisto, kar udejanji kot primeren svet, pojavni svet, ki ga običajno še pojasnjuje z dodanimi razlagami, ki jih izpelje abstraktni razum. Razum predmet razbije v razločke in obeležja, kar je razločen pojavni svet. In tako duh svoj predmet sestavi in oblikuje v neki svet, ki pa ni nič drugega kot vednost kot taka, ki je povsem abstraktna. Vnanje sestavljanje sveta lahko danes zaznamo povsod, kar pove, da duhu ne gre za resničen svet, ampak samo za izpeljavo njegovega vedenja. In to pomanjkljivo dejavnost duha je mogoče zaznati tam, kjer je dejaven izobražen duh. Namreč, izobražen duh poenostavlja njegov predmet na abstraktno čisto vednost, kar pove, da se z gibanjem predmetne substance ne ukvarja. To iztakne, da bistva ne izpelje kot svet v njegovem postajanju, ampak v obliki abstraktnega vedenja ali kot pojavni svet, ki pa ne doseže dejanskosti v proti postajanju. Potemtakem bistvo izpelje kot abstraktni Bog, ki se meče sem in tja.