Duh, ki poveličuje čisto vednost kot tako, ni dejaven predmetno in ustvarjalno, saj pridela abstraktno vsebino, ki je v lastno individualnost dovršen svet. Tega najde v sebi in je čista gotovost njega samega ali nebistveno sebstvo. To je abstraktni svet prežet od individualnosti, ki ga podarja drugim najbrž s smotrom, da pove, da ni predmeten svet, ker je od individualnosti prežet. Duh sebe odpravi kot negativnost, ki je predstava ali mirujoči subjekt. To pa je izražen subjekt ali abstrakcija neposrednega bivanja, ki ni dosegla proti postajanja, zakaj ona je čista gotovost njega samega.
Resnično spoznanje terja, da duh predoči gibanje in bivanje predmeta, ne pa zgolj vednost kot tako. Zakaj kadar predstavi kako abstraktno vedenje, ne pridela drugo-biti, substance ne posreduje, zato sebi enakosti ne doseže. Predmet je prežet od individualnosti in ga brezmejno pridobiva. To je abstraktni svet, zakaj je abstrakcija ali negativno njega. Lahko bi rekli, to je čisti jaz, ki se omejuje na vedenje in tisto, kar gre čez. Tako realizira svoj lasten svet, ki ni nastal s postajanjem substance, kajti je le negacija njega ali abstraktna oblika neposrednosti. Ob tem naj omenim, neposrednost velja, kajti je enostranska abstrakcija jaza, oblika čiste vednosti, kar je bit brez dejanja.
Filozof Hegel je zapisal: »Določitev, da je čista vednost jaz, nosi s seboj trajen spomin na subjektivni jaz.« Čista vednost jaza, ki ni premagala nasprotje, je enostavna gotovost samega sebe in lastna dejanskost, je bit sama. To pojasni, da se subjektivna vednost kaže kot samovoljna stališča zavesti. Čisti jaz ni dejaven tako, da upošteva nasprotje, v katerem notrina stopi sama sebi nasproti. Dejaven je kot abstraktni jaz, ki uveljavlja tisto, kar se ve sploh. To pa je čista vednost kot taka, ki je abstraktna in se prosto nadaljuje v nekaj naslednjega. In to danes demonstrira čisti jaz tedaj, ko izraža moč jaza nad ne-jazom. Zakaj čisti jaz ne premaga sveta, se pa dvigne na stališče čiste vednosti, kjer izvaja gibanja razuma.
Duh podarja drugim neizpolnjeno abstrakcijo ali misel samega sebe. Samostojno mišljenje izdeluje predstave in njihovo širjenje v nasprotna odmišljanja. Tako združuje mnoga izvajanja, hkrati pa kaže početje zavesti, zakaj to še ni gibanje predmetne substance. Smoter ni v tem, da ustvari kak predmeten svet, ampak da predstavi čisto vednost kot atrakcijo nečesa, ki se prosto nadaljuje v nekaj drugega. To je pravzaprav dejavnost, s katero uveljavlja čisti jaz in čisto vednost kot tako, kar je meglen svet, ki ni bil oblikovan v načinu posredovanja, zakaj je le vedenje kot tako.
Ko duh ne upošteva določene osnove, ni dejaven s principom svobode. Čista vednost kot taka ni tista, ki pridela objektivnost, kajti brez osnove in posredovanja ter gibanja substance ni mogoče pridelati nič objektivnega. Povzdigovanje čiste vednosti je neko subjektivno početje zavesti, ki izdeluje nekakšen primeren svet, ki ga je mogoče zunanje povezati z drugimi svetovi. In to odigra duh, ki predmetnega sveta ne spoštuje, ker mu je abstrakten svet dosti bolj pri srcu. Pomembno je, da svet ni vezan na realnost in da svoje dejanskosti ne doseže; zakaj edino tako dobi veljavnost čista vednost kot taka. Danes se svet začenja in konča z jazom, in tako ni nenavadno, da duh ne pridela nobenega stvarnega sveta in da slavi čisto vednost kot tako. Ponazoritve možnega sveta odlično demonstrira politik, ki direktno odseva, da je dejaven kot čisti jaz, jaz ima gotovost po jazu.
Duh danes odraža, da stvarnega sveta ne spoštuje, ampak samo čisto vednost kot tako in pojavni svet. Od tukaj toliko abstraktne vednosti in pojavnega sveta, s katerim se jaz očisti samega sebe in je v pojavljanju čista vednost kot taka. To je gotovost njega samega, zavedanje raznolikega sveta, zakaj določitev, da je čista vednost jaz pove, da daje prednost subjektivni vednosti, zato stvarnega sveta in proti postajanja ne izpolni. Brez objektivnega gibanja je subjektivna vednost ujeta v pojavnost. Tisto, kar podarja drugim, je abstraktni svet, ki ni izpolnjena vsebinska stvar. Naj spomnim, vednost kot taka je abstraktna, zakaj jaz je gotovost samega sebe. Jaz je zavedanje in zre sebe zunaj sebe kot subjektivni jaz. Jaz torej ni tisti, ki bi premagal nasprotje zavesti, saj je ujet v pojavnost.