Duh ne beseduje o objektivni izpolnitvi znanja, čeprav najbrž ve, da je znanje kot prva določenost abstraktno in formalno. Znanje ni dojeto kot predmetni svet, ki doseže svoje izpolnitev s posredovanjem in proti postajanjem. Zato je slavljenje abstraktnega znanja napihnjen zanos, s katerim se hvali zgolj formalno znanje. Zakaj predmet kot neposredno znanje je prežet od individualnosti in ni predmet, ki je dosegel svoje proti postajanje v osnovi. To torej ni objektivna izpolnitev duha, zakaj ne izpelje svobode svojega znanja tako, da bi predmetna substanca dosegla svojo sebi enakost v drugem ali kot razvejan svet v obče momente; to je predmetni element vedenja.
O objektivni izpolnitvi znanja se danes ne beseduje, prav tako ne o tem, kako duh osvobodi znanje od abstrakcije. Duh je najbrž zadovoljen s tistim, kar odrine od sebe in je abstraktna oblika neposrednega znanja. To je abstraktno znanje, ki ne doseže drugo ali sebi enakost in ni merilo za spremembo. Ni določna oblika predmetne substance v njenem proti postajanju, ampak abstraktna oblika, ki jo je mogoče širiti. In ravno širitev znanja danes demonstrira izobražen duh, ob tem pa podarja učene poglede, refleksijo in pojasnjevanje, ki ga poklanja kot več veden svet. To pripoveduje, da zavest daje razločke ali abstrakcije znanja, ki so zgolj možnosti ali momenti abstraktnega znanja, potemtakem tisto obče, ki ni nobena predmetna vsebina, ampak neizpolnjena abstrakcija znanja. Zakaj predmet ne doseže svoje izpolnitve v proti postajanju, ampak se razteza v nasprotno obliko znanja, kar je določanje po jazu, kajti je drugo izven sebe ali slaba neskončnost.
Objektivne izpolnitve ni mogoče pridelati tako, da si odtujiš svojo osebnost. To je početje zavesti, ki ima veljavnost po omiki. Individuum pridela samo neposredno odtujenost, ta pa je zgolj primerna dejanskosti in zato ni nič objektivnega. Moč individua je v tem, da si odsvoji svoje sebstvo, kar je izpolnjena substanca. Zakaj oblika predmetnosti je dojem, to pa je princip, ko se duh prikazuje v času. Dojem povezuje početje osebe, zato je kot vedoči duh dojemajoče vedenje. Duh je namreč postavljanje razločevalnih ekstremov, kar je proti postajanje in na ta način izpolnitev v duha. Zakaj pokazati se, pomeni gibati se in postati sebi neko Drugo. Edino to je bivanje duha, zakaj na ta način ima samega sebe za predmet.
Duh združuje občutke in predstave z mislimi, in to počenja tedaj, kadar se meče sem in tja in ni dejaven s ciljem, da sebe postavi kot predmet, ki prehaja v drugo in je kot svet določeno bistvo. Na drugi strani je mogoče ugotoviti, da napreduje od pogojenega do pogojenega, kajti znanje kot tako omeji na končno vsebino. Zato se znanje, verovanje, misel kategorije, predpostavljajo s predstavami. In to s smotrom, da se hvali princip neposrednega znanja, ki ga uveljavlja tudi abstraktni razum, tj. čisti jaz. Potemtakem duh ne izpelje objektivne izpolnitve, ampak samo svoj interes.
Kadar posameznik ne izpolni objektivne izpolnitve, potem najbrž izpelje subjektivno plat. Ta pa uveljavlja gon, strast, partikularni interes, predstave, to so orodja in sredstva duha, s katerim izvrši svoj smoter. To je tista določitev, ko je čista vednost subjektivni jaz, ki poveličuje subjekta, in to v smislu abstraktne refleksije in predstav. Potemtakem je subjektivna vednost izražana kot samovoljno stališče, v katerem ne manjka čiste vednosti kot jaz, ki je največkrat ujet v pojavnost. Naj spomnim, subjektivni jaz beži pred občim in hvali samo tisto osebno, tj. zrenje in svet, ki ga najde v sebi. In tu naj omenim še zdravi človeški razum, ki uveljavlja abstraktno pojasnjevanje, ki ga podarja kot dozdevno predmetno resničnost; pojasnjevanje je njegova odrešitev.
Duh izključi objektivnost, namesto nje pa uveljavi tisto osebno. To pove, da ga objektivni svet ne pritegne, ampak samo tisto, kar pošlje čez in je interpretacija abstraktnega znanja, ki ni noben objektiven svet, kajti je pojavni svet ali čista predstava, ki vzdržuje subjektivno držo, ko se dvigne na stališče čiste vednosti. Danes se slavi samovoljna stališča, ki so povsem abstraktna in ne dajo omejitve na določeno osnovo, iz katere je mogoče izpeljati objektivno izpolnitev.