Razumevanje sveta, ko predmet ni določen v osnovi, ni obstoj bivanja sebi enakosti, ampak abstrakcija, ki ni postavljena kot sebstvo. To je svet, ki je, ne da je določen in se ga prikazuje v predstavah ter z dodajanjem pojasnitev. Če ste pozorni, lahko ugotovite, da izobražen duh ne hvali določenosti predmetnega sveta, zakaj namesto določenosti podarja le svet čutne zavesti ali gotovost samega sebe. Svet eksistira kot hipoteza, kar je enostavna neposrednost. Vendar pozor, to je ne dejanski svet, ki ne eksistira kot določena predmetna substanca, ampak kot negativno osebe, to pa je tisto posamezno kot čutna gotovost, ki biva kot svet izven mišljenja.
Danes medij kliče pred mikrofon zdravi razum, in to najbrž s smotrom, da iz nečesa, kar ni stvaren svet, izpelje igro zdravega razuma, s tem pa izvajanje, ki velja, ker ga je odigral izobražen duh. Ta iz abstraktnega znanja največkrat uresniči različne predstave. O tej dejavnosti pripoveduje omikan duh, kadar je njegov svet praktičen in enostaven. Namreč svet, ki eksistira kot videz nečesa, ni posredovan, zakaj je igra zdravega razuma, ki jo danes hvali nepretrganost znanja, ki velja kot na pol resničen svet, ne da je izpeljano gibanje substance, v katerem notrina stopi sama sebi nasproti.
Abstraktni svet prikazuje podobe praktičnega idealizma. Najbrž je to dejavnost, v kateri se zavest odpoveduje določni vsebini. To je čisti uvid, v katerem dobi veljavo zlasti omika. Svet ima ta smisel, da je vsebina čisto sebstvo zavesti. To je negacija ali vednost kot taka, svet pa ima vrednost abstraktnega uvida. Zakaj uvid je le neko razločevanje različnosti, v katerem je zaobjeta omika in podrejene podobe. Rečeno še tako, to je sebi enaka čistost, kar je čisto početje zavesti v sami sebi. Lahko bi rekli, misleča zavest je določila, da svobodo izpelje čisti jaz, ki je postal nekakšen mojster za širjenje sveta, v katerem je izraženo bahavo sebstvo kot razsvetljena omika. Mogoče ravno sebstvo izraža zgornja podoba.
Ni dneva, da ne bi medij predstavil kakšen svet, ki ga artikulira čisti jaz. Pri tem je namreč bistveno to, da jezik hvali čisti jaz in njegovo aktivnost. Ni pomembno o čem je govora, pomembno je, da se čisti jaz izrazi. Danes je važno zlasti to, kdo kaj pove. Zato v medijih nastopajo ljudje, ki odmečejo lastno prepričanje in so sposobni predstaviti kak svet kot čisti uvid. In tu vidimo, da mediji svet poenostavljajo na enostransko abstrakcijo. Produkt medija ni nič drugega kot predstavljeno mnenje, ki je neki tole ali negativno samozavedanje, to pa je čisti uvid ali bolje vednost.
Nevsakdanje je, da se hvali čisti jaz, pri tem pa ni zaznati, da bi bil hvaljen tudi njegov vsebinski svet. Vsebine se ne posreduje, niti se o njej govori, pa je tisto, kar pade v oči, čisti jaz in početje zavesti. Tu ni zaznati predmetne vsebine in njenega prehajanja v drugo nje same. Vsebina se enostavno razgubi v igri abstrakcij in razločkih, ki jih demonstrira čisti jaz, kadar hvali nedoločeno stvar, ki ni noben stvarni svet. Človek se sprašuje, zakaj predmetna vsebina ni zanimiva in zakaj ni volje za to, da se razvije bistvo vsebine. Tisto, kar že eksistira, to ugasne v mnogih predstavah, zato tega sveta ni mogoče posredovati in oblikovati kot dejanski svet. Namreč, kadar duh podarja le neko vsebino raztrgano in sprevrženo v nasprotje, se bistvo razgubi v abstrakcije. Zato se ne beseduje o tem, kaj je prešlo v drugo in kaj drži v sebi bistvo. Bistvo ni pomembno, zakaj z bistvom se duh ne ukvarja; zakaj bi zapravljal čas za nekaj, kar ni tako pomembno kot tisto, kar od sebe odrine čisti jaz in je koristno. Številni vsebine ne jemljejo resno, najbrž nimajo energije za to, da se prebijejo v razvejan svet, v katerem je zaobjeto bistvo. Zato bi bilo dobro, da so zbrani tudi do vsebine in do njenega bistva. Zakaj razum najde vedno čas za to, da svet razpusti v razločke in da se bistvo razgubi.
Praksa življenja kaže, da svet ni dojet kot predmetno bistvo, bolj je pomembno, kaj izreče čisti jaz, ki svet izrazi enostavno. Zakaj svet postane zanimiv šele tedaj, ko vsebuje nekaj, kar doseže svoje nasprotje. To pa ni izpeljava določene vsebine v njenem proti postajanju, ampak neko preseganje neposrednosti, ki se nadaljuje v nekaj drugega in je izražen čisti jaz.