Duh je gibanje postati sebi drugo. V vsakdanjem življenju pa tega ne upošteva, zakaj zavest ima za vsebino neposredno gotovost, izkušnjo in čutne konkrecije. To pa je dejavnost zavesti, ki krči vsebino na izgotovljeno neposrednost. Duh uveljavlja čutnost in gorečnost, tudi preroško govorjenje, ki podarja kak svet onstran in je potencialen svet. K tej dejavnosti veliko prispeva čisti jaz, ki se zaveda samega sebe kot čiste vednosti. To je čista sebe vednost, ki dobi veljavo, ker jo slavi čisti jaz, ki beži pred realnostjo in proizvaja samovoljna stališča, ko je ujet v pojavnost.
Filozof Hegel zapiše: »Človek kot duh ni nekaj neposrednega, temveč bistveno vase se vrnjenega.« Zato je gibanje in posredovanje nujno, prav tako izkopavanje iz neposrednosti. Ob tem naj omenim, da je zavožena omika za ljudstvo pogubna, kar stremi reči, da omika proizvaja subjektivno nastrojenost, zakaj duh sebe ne postavi kot predmet, ampak uveljavlja čisti jaz, ki je povsod glasen in objektivnost zavrača. Ni se sposoben brzdati, ker ga vodijo čustva, spodbudnost in subjektivna nastrojenost. Izpolni kakšno nagnjenje, vse s ciljem, da uveljavi čisti jaz. Tako izpoveduje, da ni dejaven svobodno in s principom proti postajanja, ampak kot zavest čistega jaza in kot razumnik.
Ko je interes in tisto koristno stvar duha, potem obči smoter ni upoštevan. Potem je oseba dejavna proti občemu smotru, izpolni namreč le sebe. Partikularni interes ima lastna povelja, ki se jih povečini upošteva. In potem ni nenavadno, da čisti jaz dobiva na veljavi, kajti izpolni le smoter zavesti. Zakaj početje zavesti in gnanje čistega jaza pridela razsežnost možnega sveta. Zavest uživa sebe in izpolni le dojem idealizma. To je predstavni svet, ki je skupek zmožnosti, neko prazno umišljanje na čutno gotovost. Potemtakem idealizem hvali poseben interes, subjektivno plat in omikanost. Omiko prikazuje kot primerno zunanjo dejanskost, ki je njegovo odtujitev, s katero realizira čisti jaz.
Navajeno življenje je najbrž tisto, ki uveljavi tudi posebnosti, to pa je svet, ki na hitro nastane in velja kot nekaj, kar naj bo, in je le nekaj mislečega. Duh sebe ne dojema iz postajanja, zato daje veljavnost predstavam, tudi komični subjektivnosti in čistemu jazu. Sebe demonstrira primerno tudi tedaj, ko uveljavlja demokratični okus in interes, ki go razvije čisti jaz s smotrom, da povzdigne sebe in abstraktno znanje. Čisti jaz vsepovsod podarja neko posebnost in tisto, kar gre čez in je gibanje razuma, ki hvali abstraktni svet. To je svet, ki ne doseže svoje določenosti v proti postajanju. V bistvu je to svet, ki ne izvira iz nobene osnove, a ima polno veljavnost. Ta svet enostavno je in eksistira kot nekaj, kar nastopa v imenu predmeta. Tako duh sebe abstraktno izpolni, vendar pa ne izhaja iz nobene osnove in je na sebi abstrakcija jaza ali izražena moč nad substanco.
V čem je jedro preveč omikanega duha? V tem, da resničnosti ne doseže s posredovanjem predmetne substance, temveč jo najde v sebi. Sebstvo izpelje čisti jaz in ga sprevrže v nasprotje. Tako pridobi podvojen svet, ki pa ni nič drugega kot njegova odtujitev, ki jo razvije v nekaj naslednjega. Preveč omikan duh je navajen odigrati igro abstrakcij tako, da svojo omikanost odtuji. Tako kaže, da hvali odtujen svet in tisto, kar je refleksija na odtujen svet. Ta svet lahko preoblikuje ali predstavi kot kako posebnost, ki eksistira za nekaj drugega. Posebnost odigra kot nadarjen svet, ki ga zunanje zveže z neposrednostjo. Preveč omikan človek ne misli svet iz proti postajanja, pa je jasno, da izdeluje predstave o abstraktni moči omike, ki jo povzdiguje kot kak mogoč svet.
Čisti jaz bi naj pridelal umen svet, ki ne vsebuje nobenega bistva. To namreč ni svet, ki prehaja v drugo samega sebe in se vrne nazaj v sebe. Ta svet ne nastane s posredovanjem in proti postajanjem, kajti je abstrakten in doseže le bivanje. To je pravzaprav nekakšna dejavnost, ko duh sveta ne razvije na način logične sovisnosti. Od tukaj toliko širjave in raztezanje sveta v razločke in posebnosti, ki nastopajo kot nekakšen primeren svet. Tega demonstrira preveč omikan duh najbrž s ciljem, da se dvigne na stališče čiste vednosti, kjer izvaja gibanja abstraktnega razuma in čistega jaza.