Sebstvo se kot Drugo razločuje od sebe. To je razdvojitev predmetne substance ali oblika proti postajanja, ko je substanca v drugo-biti sebi enaka, kar je življenje absolutnega duha. Razdvojitev substance izrazi, da je duh dejaven s principom, zakaj doseže objektivnost, v kateri sebstvo postane sebi neko drugo. Substanca torej v proti postajanju doseže Drugo, s tem pa sebi enakost ali dejanskost, ki je oblika razvejanega sveta v obče momente; to je izpolnjena absolutna stvar.
Človek bi naj bil vzgojen k temu, kar je. A kot je mogoče spoznati, ni vzgojen k temu, kar je. Potemtakem je vzgojen pomanjkljivo, zato idealizira čisti jaz in hvali igro abstrakcij ter svet onstran. Takšna aktivnost ni produktivna, saj sebe ne izpolni vsebinsko in v načinu postajanja. Njegov svet je zgolj možen in je nadaljevanje tistega, kar najde v sebi. Sebe izpolni nezadostno in sploh ne tako, da neposrednost posreduje in jo postavi kot drugo nje same; tako se razločuje od sebe. Kadar čisti jaz uveljavlja možen svet, pridela zgolj pojavni svet. Sebe ne omeji na proti postajanje substance in ne doseže sebi enakosti. Tisto, kar dobi veljavo in nastopa kot svet, to je mogoč svet, ki ne izpolni svoje določenosti v obliki proti postajanja. Svet eksistira in se pojavlja kot lastno prepričanje, zakaj igra abstrakcij proizvaja nična bistva in tako širi le čutne eksistence.
Duh se obnaša edinole misleče, ne dojemajoče. Drugo-biti in postajanja substance ne doseže. Njegov predmet je določen po čistem jazu in je le mišljen. Potemtakem v odsvojitvi sebe ne postavi kot predmet in izpolnitve ne doseže, kadar je dejaven kot čisti jaz. Čisti jaz ohranja subjektivno držo, to pa so samovoljna stališča, čista vednost kot taka, ki hvali in razširja poglede neomejeno. Sicer pa je čisti jaz vsepovsod aktiven, zato ga določen svet v postajanju ne zanima. Čisti jaz beži pred realnostjo in išče zadovoljstvo v zunanjem svetu in predstavah. In tako ni nenavadno, da ne proizvaja svobode in da predmetnega sveta ne upošteva. Zadovoljstvo najde v primerni dejanskosti ali pojavnem svetu, ki realizira tisto koristno.
Podčrtajmo: duh se kot Drugo ali kot sebi enakost razločuje od sebe. Da bi torej bil sebstvo in duh, mora postati sebi neko drugo, kar je njegova sebi enakost. Zakaj to je čisto početje zavesti v sebi sami ali gibanje substance, ki doseže svojo razdvojenost. Rečeno še tako, to je gibanje notrine, ki v nasprotju doseže sama sebe, kajti je element, v katerem istoimensko postane eno. Istoimensko stopi v odnos s seboj, kar pove, da je substanca dosegla Drugo ali svojo sebi enakost. To pa ni navajeno obnašanje ali ravnanje zavesti, v katerem substanca ne doseže proti postajanja.
Kadar omikan duh povzdiguje abstraktno znanje ali podobo znanja, sebe kot duha pa ne zaznava v svoji odsvojitvi, je dejaven pomanjkljivo in ne v načinu proti postajanja. Zakaj lastnega sveta ne posreduje, ker gibanja substance enostavno ne upošteva. Sebe kot dejavnega duha, ki sebstvo vzpostavi kot predmet, ne dojema iz proti postajanja. To je namreč odnos substance, v katerem izpolni svojo določenost v osnovi ali proti postajanju. Le na ta način substanca doseže objektivnost, kar je oblika istoimenskega in tako svet, ki je v nasprotju Drugo in drži v sebi bistvo substance.
Filozof Hegel zapiše: »Svet je to, da biva, toda le idealno, ne večno na sebi samem, temveč ustvarjeno.« To pa niso odmetane misli ali lastno prepričanje, ki ga hvali omikan duh, kadar povzdiguje predstave čistega jaza. Abstraktno moč danes izraža zlasti razumsko mišljenje, ki uveljavlja čisti jaz in čutno gotovost. Tega ni mogoče prezreti, kajti razumnik neposrednosti ne posreduje in je ne razvije v obliko razmerja. Sebe prosto nadaljuje kot tisto, kar najde v sebi in nastopa v imenu nečesa, kar ne prehaja v drugo in sebi enakosti ne doseže. In tako vidimo, da razumnik ni dejaven s ciljem, da sebstvo postavi kot predmet in da sebe nadaljuje v načinu logične sovisnosti in proti postajanja. Tisto, kar uveljavlja, to je pojavni svet, tega pa sprevrže v nasprotje. To nam pojasnjuje, da svoje odsvojitve ne izpelje s principom proti postajanja in sveta ne predoča kot ustvarjeni svet v občih momentih, ampak izpelje lastno prepričanje ali misel samega sebe.