Izobražen duh pogosto povzdiguje izobrazbo kot odtujeno sebstvo. Tako pridobi sebi enakost v obliki razločkov, ti pa imajo občo veljavnost. To je odtujitev naravne biti, ko odtujeno sebstvo zaživi kot dejanska omika ali izobrazba. Lahko bi rekli, odtujenega sveta pridela toliko, kolikor odtuji svoje omike. To pa je bivanje občega, ki je primerno dejanskosti, kajti je abstraktna dejanskost ali tisto negativno njega. Izraženo neposredno sebstvo torej, ki ga izpolni s smotrom, da pridobi neki nasprotni svet, ki je druga oblika omike. Ta svet pa seveda ni enotnost zavesti in predmetne substance v postajanju, zakaj je le abstraktno sebstvo, ki velja in ima dejanskost. Negativno sebstvo eksistira s smotrom, da je za druge. Jezik kot sila govorjenja torej pridela tisto, kar je primerna dejanskost. Potemtakem je odtujeno negativno sebstvo osebe zgolj negacija njega samega. Drugim podarja abstraktno sebstvo ali tisto, kar je njegova izobrazba. Zakaj to je enostavna abstraktna vsebina, ki je subjekt in predikat v enem. Torej neposrednost, ki jo je mogoče sprevrniti v razločke in v nasprotje. To pa je drugi svet, ki ne vsebuje bistva in ga je mogoče neomejeno širiti.
Izobražen duh uresniči moč izobrazbe. Vsebina je negativno njega, kar je odtujitev dejanskosti in misli. Vsi momenti izvajajo neko gibanje, s katerim doseže nasprotje. To je sprevrnitev zavesti, kar je goljufija samega sebe, kajti vsebina postane početje zavesti, ki ni nič drugega kot obče. Potemtakem izpelje odsvojitev kot čisto omiko; to pa so duhovne moči, ki jih zunanje poveže med seboj. Sebi odtujena nadarjenost v negativnem početju realizira samega sebe čisti uvid. Odtujitev se zgodi v jeziku, zakaj sila govorjenja je bivanje abstraktne osebe; v jeziku stopi v eksistenco in je za druge. Omika je primerna dejanskost, neposredno odtujeno sebstvo, zakaj osebnost si odsvoji z omiko, ki je udejanjena substanca.
Duh pridela razpadli svet samega sebe kot podvojeni svet; prvi je svet odtujitve same, drugi pa je svet čiste zavesti. To je abstrakcija odtujene osebe, kajti z odtujitvijo pridela le neko nasprotje ali vnanjsko dejanskost. Oseba eksistira in je raztrgana na dva razpadla svetova. To je negacija, ki ima občo veljavnost kot neki pozitivni in negativni svet, zakaj je čista sebe vednost. Duh ve svojo resnico kot odtujeno in raztrgano na negativno sebstvo; odpravi naravno sebstvo. Odtujitev je danes bogato hvaljena, čeprav gre za odtujeno omiko. Zakaj to je abstraktna sebe vednost, ki se jo povzdiguje, ker je to svet, ki ga realizira z odtujitvijo, nato pa sprevrže v nasprotje in vsak je nasprotje samega sebe. O tem pripoveduje praksa življenja, ki hvali nasprotje in moč omike, zakaj z gibanjem predmetne substance se ne ukvarja, zato svet zgolj odtuji. In to je ravno tisto, kar napove, da napredovanje zavira odtujitev osebnosti, zakaj odtujitev je tisto neposredno, oblika čiste sebe vednosti, ki ni nič drugega kot odtujeno negativno sebstvo, ki se je dvignilo v drugo obliko odtujitve.
Danes je slavljena izobrazba, ki povzdiguje moč abstraktnega razuma in čistega jaza. Ta dva sta aktivna vedno tedaj, ko je treba kaj pojasniti s smotrom, da ne bi bil svet v neposrednosti samo predstava nečesa. Praksa kaže, da z odtujitvijo osebnosti ni mogoče napredovati, kajti odtujitev kot taka ne pridela gibanja substance in postajanja, niti logična sovisnost ni upoštevana. To kaže, da izobražen duh ni dejaven s ciljem, da svet predstavi kot posredovan in v obliki proti postajanja; edino ta način izpelje posredovanje substance in vzpostavi njeno bistvo.
Odtujitev osebnosti je odtujitev dejanskosti in misli, kar je čista omika. To enostavno izpoveduje početje zavesti, v katerem ni zajet duh in njegova odsvojitev. Omikan duh pripoveduje, da gibanja predmetne substance ne dojema, zakaj abstraktno znanje ima povsod prednost. Znanje mu ne dopušča, da spozna svojo odsvojitev in gibanje predmetne substance. Ta ne eksistira, zato o njem ne beseduje. Je pa očitno, da abstraktnemu znanju gospodujeta zdravi razum in čisti jaz. Ta dva sta dejavna s smotrom, da odtujeno sebstvo dobi videz primerne dejanskosti. To je navajeno obnašanje zavesti, ki izpelje odtujitev kot svojo odsvojitev, ta pa realizira izobrazbo primerno občemu.