Kjer duh časa ne demonstrira svojih interesov, zagotovo pojasnjuje sedanji čas tako, da kliče na pomoč čisti jaz. Zakaj sedanji čas razume kot mirovanje, ki ni doseglo sebi enakosti ali svoje dejanskosti. Videz podarja, kot da nima interesa za to, da odigra izstopanje iz sebe in izničenje mirovanja. Nikjer ne omenja gibanja substance, predmeta ravno tako ne, predmeten svet ga ne vznemirja; zaznati je, da hvali abstraktno znanje in svet čistega jaza. Realnosti ne omenja in deluje kot da gibanje realnosti in njej pripadajoča dejanskost ne sodijo v ta čas; navdušuje ga formalno znanje.
Duh časa se je najbrž izobraževal, da bi kak svet ustvaril in snoval objektivnost. Da bo tisto, kar postavi pred sebe, obogatil tako, da iz njega izpelje Drugo kot svet. A tega drugega ne izraža, kajti prednost daje abstraktnemu znanju in pojasnjevanju. Baje ga mikajo zlasti abstraktne ocene, ki jih povsod poveličuje, da pove, da spreminjanje ni koristno. In tako vidimo, hvali obstoječe stanje, tu in tam pokloni kak nasvet, vendar pa spreminjanju nasprotuje. Kaj reči na to pasivno držo, ki povzdiguje subjektivno nastrojenost, ki gibanje deli v čas in prostor; eden je lahko brez drugega.
Danes vidimo, da je v ospredju sveta dejaven razumnik, ki hvali igro abstrakcij, čisti jaz in prihodnost. Razumnik razmišlja hitro in se v določenost sveta direktno ne spušča. Zato je dejaven iznajdljivo. To pomeni, da daje prednost prihodnosti, kajti ni navajen delovati tako, da bi realiziral čas kot zdaj. Strastno hvali mirovanje, zakaj bi potem ravno on razvijal svetove, če pa znanje zadostuje za to, da premaga vsak svet. Razmišljajo naj tisti, ki so za to plačani in imajo visok mesečni dohodek. Dajmo biti malo pošteni in povejmo, da gibanja substance razumnik ne spoštuje.
Razumnik hvali prihodnost in možen svet. Postal je odvisen od mogočega sveta in njegove iznajdljivosti. Gleda sem in tja in prideluje kombinacije možnega sveta, s katerimi je baje mogoče določiti življenje v prihodnosti. Kadar izpelje posebno drzno zamisel, vplete v njo tudi prihodnost. To je njegov dejanski svet, kajti verjame, da kdor obvladuje prihodnost, ne zapravlja čas za realnost in njeno dejanskost. Zaradi tega dejstva je vedno pripravljen premišljevati o prihodnosti, kajti verjame, da je mogoče na ta način premagati tudi sedanjost in tisto, kar biva v nekdanjosti. Prihodnost je svetla točka za vse tiste, ki sedanji čas ne dojamejo resno in verjamejo, da čas, ki bo prišel, nosi v sebi modrost resnice.
Razumnik daje videz, kot da obvlada ta čas. Najbrž je temu vzrok to, da svobode ne spoštuje, saj časa ne demonstrira kot proizvajanje trenutka. Zaenkrat deluje navajeno ali tako, kot narekuje abstraktno znanje, ki ga na veliko hvali, ne glede na to, da abstraktno znanje čas ne spoštuje. To odseva, da čas teče in je zaznan le v praksi življenja. Tisto, kar ga pomirja, to je mirovanje in določeno stanje, ki ga nenehno pojasnjuje. Zato čas izraža kot neko zaznavanje dveh strani, ko sta prostor in čas deljena. Zakaj igro abstrakcij odlično obvlada tudi čisti jaz, saj je dejaven na ta način, da zunaj sebe zre sebe kot dva mirujoča svetova, ki eksistirata kot nasprotja. To je pravzaprav nekakšno trdovratno stanje, ki je danes povsod hvaljeno, ker svet ni nič drugega kot dejanje razuma. Hočem reči, pomembno je, da svet eksistira kot abstrakcija in da dobi besedo čisti jaz, ki je dejaven v interesu možnega sveta in prihodnosti, kjer je čas baje bolj občutljiv. Zato razumnik hvali prihodnost in mirno soglasje, zakaj vedno obstaja možnost, da odigra kako gibanje razuma in čistega jaza.
Priznajmo, razumnik odkrito izžareva, da ga ne zanima stvarni svet, ampak razločki, ki jih demonstrira iznajdljivo. Ceni osebni uspeh in tisto, kar je in ne prehaja v Drugo samega sebe. Zakaj tisto nespremenljivo je ravnovesje in zato vedno dojemljivo. Spremenljivo danes hvali edino mladi duh, kajti vsebuje bistvo, ki pa ga razumnik ne spoštuje. Mogoče bo razumnik odnos do prihodnosti in dojemanje mirovanja izpopolnil, seveda se to ne bo zgodilo že jutri.
Iztaknite primer, ko duh časa izpelje svojo odsvojitev v načinu postajanja stvarnega sveta. Tega seveda ne boste iztaknili, kajti odsvojitev ga ne zanima, ampak iznajdljivost in pojasnjevanje.