V aktivnem življenju je najbrž najbolj dejaven in glasen čisti jaz. Obnaša se, kot da je subjektivna vednost tista, ki pridela resničen svet. Dejaven čisti jaz je vihrav ali burjast kot mladosten človek, ki hvali svojevoljna stališča in tisto, kar odpravi in je predstava ali videz nečesa neimenovanega. Zavest je čisti jaz, ki je neki tale, predmet pa tole. Čisti jaz ne izpelje posredovanja in postajanja predmeta, zakaj ima gotovost po jazu. To je dejavnost, ki jo obožuje tudi zdravi razum, ki je v zaznavanju igra abstrakcij. Ko razum zatrdi, to tukaj je krog, čisti jaz pretrga krog in ga razširi na enostavno razdaljo, katere nadaljevanje ni omejeno in zato krog postane abstrakcija daljave. Zakaj abstrakcija je možnost za nekaj drugega in tako ideal ali nova možnost za igro zdravega razuma.
Najprej, kar odpravi čisti jaz, to je enostavna gotovost samega sebe, zavedanje raznolikega sveta. Jaz se dvigne na stališče čiste vednosti, da izreče kaj izmišljenega in potencialnega. To je dejavnost, ko sebe nadaljuje kot zmožnost, kar je subjektivna določitev jaza. Presodite kaj počenja čisti jaz kot ujetnik pojavnosti in videli boste, da se očisti samega sebe in je pustolovščina empirične zavesti, s tem pa tudi gotovost samega sebe, kajti jaz je njegov predmet.
Duh se danes izgublja v abstrakcijah in abstraktnih možnostih, kar odkriva, da sebe ne dojema iz odsvojitve, ampak iz možnega sveta in igre čistega jaza. Tisto, kar pridela kot možnost čisti jaz, je neposredna gotovost ali čista vednost kot taka; in to enostransko abstrakcijo na veliko povsod hvali duh, pa čeprav ne vsebuje realnosti. To govori, da se ne dojema čistega jaza kot zavestno individualnost. Kajti to, da je čisti jaz enostavna gotovost samega sebe, o tem govori ona nadarjenost, ki ne spoštuje dejavnega duha. Danes ni dojemljivo to, da je čisti jaz bistveno čista vednost.
Subjektivna vednost kot taka je danes hvaljena, čeprav je povsem abstraktna. In tako ni pretirano, da svet obvladuje čisti jaz, ki objektivnosti ne spoštuje. In to določenost po čistem jazu brani abstraktni razum, ki je v zaznavanju samo igra abstrakcij. Zakaj razum in čisti jaz izdelujeta neko šaljivo subjektivnost, pa ni nenavadno, da bivanje duha in gibanje predmetne substance, ni izpovedovano. In tako tudi ni posebno, da je danes opazujoča psihologija hvaljena, čeprav pojma čisti jaz ni razvila niti do postajanja. Naj naglasim, tisto čisto brez realnosti govori o tem, da igra abstrakcij povzdigne gibanje razuma in čisti jaz. Zato je igra abstrakcij možnost za to, da se uveljavi idealiteto jastva.
Potemtakem mladi duh ni zgolj praktično občutenje ali iznajdljivo izraženo čustvo, temveč je izpolnjen čisti jaz. Hočem reči, mladi duh izpelje svojo izpolnitev kot idealiteto jaza, kajti vsebina je tisto njegovo, tisto subjektivno kot enotnost duše in zavesti, zato je produkt mladega duha idealni svet, tudi zavedanje sebe kot mnogovrstnega sveta. In tega ne spoštuje abstraktno in zunanje razumevanje mladega duha, ki hvali svoje dojetje in tisto, kar je abstraktna vednost kot taka. Abstraktni duh realizira svoje zaznavanje kot enostransko abstrakcijo ali kot slikovno eksistenco.
Zavestno individualnost jemati kot neko počutje, pomeni ne upoštevati, da je človek na sebi duh. Namreč, »če kdo reče, tako čutim, potem ima sebe zaprtega v sebi«. Sicer pa slehernik ve, da je duh gibanje in postajanje. Tisto pa, da je najabstraktnejša dejanskost, to izreka čisti jaz. To je enostavna gotovost samega sebe: jaz je čisti tale in predmet čisto tole. Ali, to je idealizem, ki izreka, jaz sem jaz; kar je abstraktna določitev jaza ali izražen subjektivni jaz. Poudarimo, čisti jaz izpoveduje subjektivno nastrojenost in zato je nujno spoznavati, kako odpravi svoje sebstvo. Mlademu duhu pokazati, kako si sebe odsvoji, to je tisto, kar ga dela za duhovno bitje, ki ima odnos do sebe.
Mladega duha bi naj dojeli kot muzikalno mišljenje ali kot nejasno izpolnjenost, ki ne pridela dojema. Zakaj mladostnemu mišljenju predmet ni dejanski, kajti njegov predmet ne doseže gibanja in postajanja. In zato nespremenljivo ali neposredno ne doseže drugo samega sebe. Mladi duh realizira abstraktni jaz, in sicer kot oblikovano razpoloženje ali kot abstraktno gotovost samega sebe.