Moje zaznavanje in dojemanje dejavnega duha, ki podarja predstave, ni pozitivno, saj uveljavlja abstraktno znanje in brani kontinuiteto osebe. To kaže, da posredovanje in objektivno izpolnitev izključi. Njegov svet ne doseže določenosti in postajanja, ker ni aktiven s ciljem, da odpravi substanco predmeta in vzpostavi njeno bistvo kot svet. Tako tisto, kar podarja, to so predstave, pojavni svet, vsebina pa je od individualnosti prežeta. Proti postajanja ne pridela, zaradi tega čisto početje individua naredi za občo stvar samo, kar je bit, ki je jaz. Zakaj duh predmetnega bistva ne spoštuje, čeprav je bistvo duša sveta. Bolj kot predmetno bistvo ga pritegne igra abstrakcij in znanje kot tako, kar je neko nanašanje sebe nase. To mu omogoča, da je dejaven tudi v svetu onstran, kjer se razgubi v opisovanju in pojasnjevanju abstraktne stvari, kajti ona ni določena v osnovi in postajanju.
Duh se danes do sveta obnaša kot mladenič, ki ne spoštuje določenosti, postajanja in svobode. Pogosto idealizira tisto čutno predstavljeno, kar zdravi razum zaznava in sprevrže v svet onstran. In tako vidimo, da sta osrednja komedijanta tega časa zdravi razum in čisti jaz. Duh je dejaven subjektivno in sploh ne v interesu, da vzpostavi predmetno realnost in njej pripadajočo dejanskost. Bolj kot predmetna realnost ga pritegne igra čistega jaza in nična bistva, predstave in nesoglasja, s katerimi izpolni samega sebe. To je individualnost brez prave izpolnitve, saj ne pridela dejanske vsebine in se prosto nadaljuje po nareku čistega jaza v nekaj drugega. Nastali svet je nekakšna abstraktna stvar, ki eksistira kot oblikovana abstraktna neposrednost, ki ni dosegla svoje dejanskosti.
Vzajemno učinkovanje abstraktne osebe s seboj ne pridela resničnega sveta. Zakaj vsebina je od individualnosti prežeta, zato ni mogoče pridelati dejanske vsebine, ki je stopila v odnos s seboj. Zaradi tega je dejavnost, ki proizvaja le neko razkazovanje biti, predstavljeno prežemanje individualnosti in biti. To pa ni stvarni svet v njegovem postajanju, zakaj substanca ne doseže proti postajanja in zato tudi ne svoje dejanskosti. Kar je, je abstraktna stvar, ki jo je pridelalo početje zavesti kot enostransko abstrakcijo. Potemtakem je abstraktna stvar predstavljena občost. Duh ni dejaven s principom proti postajanja, ampak s smotrom, da izpolni čisti moj zavesti, kar je početje abstraktne osebe, ki hvali kontinuiteto osebe.
Danes je vsepovsod hvaljeno abstraktno znanje, prav tako abstraktni razum in čisti jaz. Svet posameznika ni nič drugega kot enostranska abstrakcija znanja, ki jo širi in domišlja čisti jaz. To je svet razblinjen v predstave in sploh ni določen v osnovi kot vsebina predmeta. V tem svetu je dejaven čisti jaz, ki ga podžiga abstraktni razum s smotrom, da napove, kaj bo iz česa sledilo. In ne nazadnje, tu je tudi domišljija, ki idealizira tisto, kar je razum predpostavil. To je svet, s katerim duh ne doseže izpolnitve in se zato nadaljuje v nekaj drugega. In tako sebe izpolni pomanjkljivo, kajti njegov predmet je jaz. Svet ne doseže obstoja in je le nekaj, kar je razpršeno v mnoge misli.
V sodobnem času je pridobila na vrednosti igra abstrakcij, ki se jo poveličuje, ker pomaga oblikovati kak miseln svet. Danes je mogoče zaznati, da predmetni svet ni zanimiv, kajti gre za to, da se izrazi aktivnost in abstraktno moč znanja. Gre zlasti za to, da se povzdigne abstraktno znanje in domiselnost, s katero je sporočeno, da se stvarnega sveta ne jemlje resno. Zakaj miselna dejavnost predmeta ne omenja, kar kaže, da predmet ne prehaja v drugo in da se ga ne dojema iz določenosti ali postajanja. Zakaj določenost sveta enostavno ni zanimiva. Kar je znamenje, da je mišljenje sicer aktivno, a brez cilja. Svet je pač vedno predstava nečesa, tudi neizpolnjena abstrakcija. Abstrakcija bi naj povzdignila samostojno dejavnost in slavila razblinjen svet v predstave. To nekako izpove, da misleča zavest podarja abstraktno negacijo, vse s smotrom, da se izpolni čisti moj zavesti.
Odsvojitev duha ni bistvena, zato sta abstraktni razum in čisti jaz blažena. Potemtakem bi bilo dobro, da duh začne spoznavati, kako si sebe odsvoji in na kakšen način vzpostavi svoj svet. Dejstvo je, da ono abstrahiranje ne prinese pravih rezultatov, ampak samo užitek zavesti.