O čem beseduje politik, ki ne spoštuje obče volje, o tem bi bi bilo dobro javnost seznaniti in s primeri pokazati, da ni dejaven svobodno. Mnenja sem, da je politik aktiven kot čisti jaz, pa ni čudno, da podarja prazno govorjenje, ki hvali njegovo ocenjevanje, s katerim pridela samo neko početje zavesti. Nedoločenost predmeta je izraz dojemanja politike in izpolnitve brez realnosti. Njegov svet nima nobene meje in se nadaljuje v mnoge primere občega ali tekoče sebi enakosti. To je pravzaprav izražena subjektivna naravnanost, ki pridela predstave in daje zadovoljstvo čistemu jazu. Ta povzdiguje osebno držo s smotrom, da dvigne tisto, kar je osebni in strankarski interes.
Politik dojema sebe brez duha, kot individualno izpoved nečesa brezpredmetnega. Tisto, kar mu nastane z igro abstrakcij, je potencialni svet. Kako naj čisti jaz pridela kaj več od predstave, če pa tisto, kar odmeče, ni nič drugega kot brezvsebinski izdih nečesa, kar je samo negacija. O tem namreč govorijo malovredni govori, ki mu nastanejo brez gibanja predmetne substance, ker je odpravljeno samo neki tale, ki prehaja v nasprotje. To je nekaj enostavnega, neka izrečena občost čiste zavesti, nič določnega na sebi in zato ne prehaja v nič sebi drugega. Če pa, potem v možen svet, v katerem najde politik lastno zadovoljstvo, tj. igro čistega jaza, ki povzdiguje osebno mnenje.
Politik postaja nekakšen spletkar, ki presoja in ocenjuje druge politike. Tako kaže, da se ne ukvarja s predmetnim svetom, ampak s prazno mislijo, tj. z igro abstrakcij, s katero izkusi nemoč čistega jaza in abstraktnega razuma. Tisto, kar mu nastane, to je samo negacija, s katero doseže svojo opredeljenost, kar je neka zamišljena enotnost s seboj. Pa ni čudno, da abstraktno moč politika izraža čisti jaz, ki reprezentira abstraktni svet. Zaradi tega ne pridela nič umnega, zakaj dejaven ni kot duh, ki izdeluje predmetni svet. Potemtakem se ne zaveda svoje svobode in tistega, kar je predmetni svet določen z dojemom. Naj spomnim, »svoboda v misli ima le čisto misel za svojo resnico«, ta pa je brez izpolnitve življenja in zato samo abstraktna svoboda.
Ko politik podarja prazne besede, ne doseže vsebinske določenosti v proti postajanju, zakaj z igro abstrakcij pridela nekakšen svet, ki ga je mogoče zunanje združiti z nekim drugim svetom. Tako ni dejaven s ciljem, da razgrne predmeten svet in odnos do samega sebe. Namesto predmetnega sveta prideluje predstave čistega jaza, ki jih prosto zunanje poveže med seboj. Ne gre mu za določen svet, ki vsebuje bistvo, ampak za to, da predstavi kak smoter čistega jaza, ki bistva sveta ne izpolni. To namreč učinkovito prikazuje tedaj, ko je prosto dejaven in kaže samo čisti moj zavesti. V nedoločnem svetu ne boste našli nič vsebinskega, ampak le tisto brezmejno kot možen svet, ki je čista abstrakcija ali nekaj izrekljivega. Pri tem je namreč dejaven abstraktni razum, ki daje prednost dodajanju povedkov in čutni dejanskosti. Zakaj razumu gre na to, da udejanji gibanje in pojasnjevanje, zato opisuje vsebino občutkov in miselno zadovoljstvo, s katerim širi igro čistega jaza in tako tudi tisto, kar je brez realnosti in je zgolj abstrakcija ali ravnodušna dejanskost.
Poizkušajte ugotoviti, ali politik spoštuje posredovanje in uvid obče volje, kar je dejanskost kot določen svet. Ocenite, kako sebe odpravi in kaj je tisto, kar podarja kot abstraktni svet čistega jaza. Razen tega preverite, ali je dejaven svobodno in ali spoštuje predmetni svet. Spoznali boste, da daje prednost čistemu jazu in tistemu, kar je neka predstava nečesa znanega. Skratka, ne bo vam težko ugotoviti, da podarja predstave in tako neki svet, na katerem gradi vzajemno učinkovanje nečesa nedoločnega. Abstrakcija je njegova garancija, kar je neki nasprotni svet istoimenskega, ki se ne vrne v sebe. Zakaj to je svet, katerega osnovo tvori abstraktna domneva, ki se jo hvali kot kakšen potencialen svet onstran. Zakaj v tem svetu ima veljavnost tudi abstraktno znanje, saj ni vezano na osnovo in ga je mogoče izpeljati tudi tedaj, ko gre za izmišljeni svet. Naj spomnim, abstraktno znanje ni mogoče enačiti s predmetnim svetom, kajti ta ima to nujnost, da je posredovan in v osnovi postavljen kot razdvojitev substance, ki je dosegla svojo določenost v proti postajanju.