Ni dvoma, danes je pomembno zlasti to, da duh z govornim dejanjem izpelje igro abstrakcij in izdela kak abstraktni učinek. Namreč igra abstrakcij ima povsod veljavnost, prav tako abstraktne učinkovine, ki lahko vplivajo na druge. Ni bistveno posredovati predmetno substanco, pač pa to, da odigra kako govorno dejanje in napravi dober videz o sebi. Zakaj z igro abstrakcij izpoveduje, da je v igro vključen čisti jaz in abstraktno znanje. Čisti jaz sicer ne ustvari sveta, izrazi pa sebe in tako pokaže, da obvlada igro abstrakcij kot kak filozof tega časa. Tako drugim naznani, da verjame v moč govornega dejanja in igro abstrakcij ter abstraktne učinke, ki so tisto čisto sebe vedoče sebstvo.
Dejanskost čistega jaza izdihava zlasti to, da resničnega sveta ne pridela. Čisti jaz sicer pridobi kak abstraktni svet, vendar pa ta ni dejanski, kajti da bi to bil, je nujno da doseže proti postajanje substance v osnovi. Tega pa čisti jaz ne pridela, kajti resničnost ga sploh ne gane. Bolj kot stvarni in resnični svet ga pritegne to, da pokaže kakšne okoliščine je upošteval in s kakšno silo je artikuliral neposredno obče. V njem bi naj bila zaobjeta inteligenca tistega, kar z igro abstrakcij pridela.
Da so govorna dejanja pomembna, o tem govori igra abstrakcij in abstraktni učinki, ki jih danes podarja čisti jaz. Menda je dognal, da je izrekanje sila, s katero izpelješ samega sebe, če z govorico odigraš kak predstavni svet. Tako je mogoče vplivati na druge in narediti kako početje zavesti na sebi. Kajti to je gibanje čistega jaza, ki pa ne naredi sebe predmetnega, ampak zgolj odigra igro abstrakcij, s katero povzdigne samega sebe. Pomembno je, da čisti jaz predstavi abstraktno sebstvo in da skozi govorna dejanja izreče svojo nadarjenost. Ni bistven stvarni svet, ampak to, da udejanji svoje ravnanje, s katerim stopi sebstvo v bivanje kot sebstvo, kajti le tako realizira sebe s seboj.
Sicer pa je danes duh velikokrat dejaven s ciljem, da izpelje aktivnost čistega jaza. Tako najavi, da mu gre samo za čisto stvar. To je abstraktna neposrednost, ki mu nastane z igro intenc in abstraktnimi učinki, ki sestavijo čisto stvar. S takšno dejavnostjo sicer ne ustvari umnega sveta, izrazi pa težnjo ali nagnjenje čistega jaza. Tisto torej, kar je tukaj posebej zanimivo, je to, da čisti jaz skozi izrekanje pridela čisto stvar, ki eksistira kot neposrednost, ki pa ni dosegla svoje sebi enakosti ali določenosti. Zakaj neposrednost mu je nastala, ko je z govornim dejanjem izpeljal svoje prepričanje. Se pravi z izrekanjem čistega jaza pridela čisto sebe vednost kot tole čisto stvar.
Da duh v tem času izdeluje abstraktne predstave, o tem veliko pripoveduje ne-umen svet. Hočem reči, tisto ne-umno je lahko tudi abstraktno znanje kot tako, s katerim razkaže le neko početje zavesti. Zakaj on menda verjame, da je mogoče abstraktno znanje obogatiti s pojasnjevanjem. In to danes tudi prakticira, ker je prepričan, da je možno s pojasnjevanjem narediti dober videz o sebi. In to menda povsod deluje, kajti ne gre mu za to, da pridela umen odnos do sebe, ampak za to, da pokaže, da je mogoče ne-umni svet obogatiti z dejavnostjo čistega jaza in njegovimi pojasnili.
Veliko ne-umnega sveta menda pridobi z izrekanjem tudi politik. Prav tako filozof, ki je dejaven zunaj predmeta filozofije, kajti tudi on povzdiguje čisti jaz in odigra kako igro abstrakcij. V njej nastopa kot filozof in kot čisti jaz, kajti z govoranco razodene sebstvo ali tisto, kar najde v sebi. Ne-umno ima danes veljavo, kajti to je neposrednost, ki je abstraktna in zato tudi zanimiva. Namreč ne-umno kot neposrednost še ni nič umnega. Da pa bi to postalo, je nujno neposrednost posredovati, saj le tako realnost doseže svojo dejanskost. To je način, ko tisto prvo doseže drugo. Tako zavest sebe izrazi v nasprotju, ki je samozavedanje, zakaj sebi enakost ali drugo je tisto umno.
Duh časa je menda prepričan, da je čisti jaz sposoben izraziti tudi kaj umnega. Kajti abstrakcija nedoločene biti lahko vsebuje abstraktne učinke. In ravno to prakticira čisti jaz, ko z igro abstrakcij in govornim dejanjem izpelje kak subjektivni svet. To pojasni, da govorno dejanje in igro abstrakcij jemlje zelo resno. Zakaj tako čisti jaz na hitro izpelje sebstvo ali kak potencialni svet.