Če kdo, potem čisti jaz idealizira čisto vednost kot tako in izpeljuje resnico kot gotovost samega sebe. Jaz je svoja zmožnost, neglede na to, da je čista vednost kot jaz pojavni svet. Zato tudi sveta ne določa in vedenja ne vzpostavi kot predmet, ampak zgolj sebstvo dvigne na stališče čiste vednosti. Ta svet pa ne prehaja v nič drugega in ne doseže proti postajanja. Čisti jaz enostavno prezira postajanje sveta in sebe nadaljuje tako, da je zunaj sebe svoje nasprotje, ki ga nadaljuje v neki naslednji pojavni svet. Tako da tisto, kar pridela čisti jaz, to je le pojavni svet ali čista sebe vednost kot jaz. To pa ni resničen svet, saj ne izhaja iz nobene postavljene osnove, ampak eksistira kot pojavni svet čistega jaza, ki nima meje.
Čisti jaz je torej tisti, ki povsod razdaja svoj svet in ga celo izrazi kot svet, ki se prosto nadaljuje v kak drugi svet. Težava čistega jaza je v tem, da se obnaša in izvaja gibanje čiste vednosti, ki ne upošteva posredovanja in postajanja, pa se zato tudi obnaša kot zdravi razum, ki čisla pojavni svet razblinjen v razločke. In tako je tisto, kar pridela kot pojavni svet, le gibanje razuma, ki dela razločke. Se pravi, čisti jaz uživa samega sebe in svoj plehki svet, ki mu nastane kot neko preseganje tistega, kar je neposredna gotovost kot sebstvo. To pa ni predmetni svet, ki svojo realnost doseže v proti postajanju ali dejanskosti.
Jaz je zavedanje samega sebe kot neomejenega različnega sveta, ki ga zgolj zatrjuje. Zavest je v svoji zagotovosti čisti jaz, ki kot dejaven ni v funkciji posredovalca in gibanja predmetne substance. Potemtakem je tisto drugo koz jaz njegov predmet. Čisti jaz se ne ukvarja s stvarjo in posredovanjem substance, ampak s pojavnim svetom, ki ga najde v sebi. Njegov pozitivni predmet je jaz, ki brani nadaljevanje ali kontinuiteto svojega sebstva. Tisto, kar izreka, to je le raznoliki svet, ki je neki tale in njegov predmet kot čisto tole. Čisti jaz torej ni nič več kot vednost kot taka, po kateri si samega sebe zagotovi. In prav to zagotovost po jazu, ki je ujet v pojavnost, sem poskušal predstaviti skozi zgornjo podobo.
Tisto, kar je interes čistega jaza, to je zgolj predstavljen pojavni svet, ki ga izrazi kot posebni interes, ki ni nič drugega kot neki čisti tale, katerega predmet je čisto tole. Tako ima čisti jaz zagotovost po drugem jazu. Se pravi, njegov predmet je čisto tole, ki ga idealizira in členi v momente ali razločke, ki jih običajno še pojasnjuje. To je torej čista vednost kot jaz ujeta v pojavnost, ki je kot svet zgolj igra abstrakcij, s katero jaz povzdiguje subjektivni jaz.
Kar izpelje čisti jaz in se pojavlja kot čista vednost ali kot zavedanje svojega sveta, to je njegov raznoliki pojavni svet. Do njega se obnaša kot kak idealist, ki ne doseže postajanja, ampak se nadaljuje v neki naslednji pojavni svet. In to vse zaradi tega, ker ne izhaja iz postavljenega sveta, kateremu pripada realnost in dejanskost. Glede na to, je tisto, kar od sebe odrine in je čista abstrakcija jaza, le izrekanje lastnega izginjanja. Pa je čista vednost jaza zgolj raztresenost sebstva v pojavni svet. Duh ne doseže nobenega objektivnega gibanja substance, ampak izpolni sebe kot jaz sem jaz.
Povedano še tako, kar pridela čisti jaz, to je le predstavljeni ali pojavni svet jaza, ki je početje zavesti v sebi, ki izpeljuje neko delo. To je tisto, kar je predstava o nečem, ki pa ni dosegla svoje dejanskosti. Čisti jaz se zadovolji s tistim, kar je čista vednost kot jaz ali nekaj neposrednega, ki je zgolj zagotovost samega sebe. Nastali svet čistega jaza je pojavna vednost kot jaz, ki je raznoliki abstraktni svet, s katerim realizira sebe kot subjektivno vednost ali kot igro abstrakcij, s katero ne premaga nobenega dejanskega sveta.