Izobražen duh je s početjem in gnanjem zablodil v abstraktno vedenje in zdaj več ne ve, kje v prostoru se nahaja. Skače iz sveta v svet in je zmeraj v enotnosti s seboj. Zakaj zavest se ne ukvarja s stvarjo in z realnim svetom, ampak s seboj in tistim, kar najde v sebi in je neki svet, ki ga spreminja in iz njega naredi kako drugo početje in gnanje, ki pelje čez in v svet onstran, ki je nekakšen razloček zavesti. Tako pridela predstavo o gibanju izvorne narave, ki pa ni vezana na nobeno realnost. Pri tem gibanju pride v poštev samo prehod smotra v dejanskost. Tako zavest sebe izpolni na ta način, da vedno presega tisto, kar je abstraktna neposrednost, ki pa ni izpeljana in določena realna vsebina, ampak samo izvorna narava, ki stopi v početje in gibanje smotra, ki oblikuje prehod smotra v dejanskost.
Pravzaprav je to gibanje zavesti, s katerim pridela izvorno bistvo, ki je v početju oblikovano. To je predstavljanje izvornega bistva. Zavest najde svojo mejo tam, kjer dva različna svetova dosežeta eden drugega in je proces gnanja in početja prekinjen. Potem sledi zanos, kajti početje in gnanje zahteva, da se individuum zbere, da bi lahko nadaljeval igro početja in gnanja. Pri tem gre opozoriti, da početje in gnanje zavesti postane delovno, ko se svetova prežemata med seboj in je videz, da je zavest izpeljala vzajemno učinkovanje s seboj.
Čisto početje individua izpelje substanco prežeto od individualnosti. Na sebi je abstraktna občost, ki ni dosegla izpolnitve, kajti nanašanje izvorne narave je zgolj smoter individua. To je neka vsebina kot neposrednost, ki zavesti nastane kot izrekanje učinkovanja s seboj. Ali, prežemanje individualnosti in biti so ločeni momenti, ki jih zavest izreka kot svoj interes. Zavest izpelje čisto početje, ki ji gre po nasprotju. Kajti zavesti ne gre za gibanje predmetne substance, ampak za smoter kot smoter, s katerim izpelje svoj interes.
Nemalokrat se zgodi, da človek izpelje lasten svet, pri tem pa samozavedna čutnost poseže vmes in vzkali posebno nagnjenje, ki prebudi gon, katerega nasilje zna biti takšno, da se vsa obstoječa harmonija individualnosti sesuje v neko mirujoče eno. Početje posameznega individua je interes, ki ga zavest izkusi kot razvezanega v obči stvari. Človek namreč odmeče sebstvo s smotrom, da pridela svoj svet, saj si skozi njega povrne samega sebe kot tistega, ki se zaveda svojega početja. Zakaj v sebi najde toliko možnega sveta, da mu sploh ni težko izpeljati kako stvar prežeto od individualnosti. To se v življenju večkrat zgodi, kajti notranja vznemirjenost lahko vpliva na njegovo početje in gnanje tako, da sebstvo vnovič izreče. Izvorno naravo torej doživi kot prežemanje dejanskosti in individualnosti, ki je enotnost tega, kar je našel v sebi in je od individualnosti prežeta realnost.
Početje in gnanje lahko individua razkrije do temelja, če zavest ne kontrolira čistega jaza in ne brzda gnanja, ki ne pozna mirovanja. Zakaj pravzaprav tu gre? Ko individualnost ne doseže svoje osebne izpolnitve, se lahko začne proces, ki se mu reče, vzajemno učinkovanje prežemanja in gnanja s seboj, ki izpelje kako realnost, ki ni dosegla svoje dejanskosti. Kar vznemiri početje zavesti, ki odreagira tako, da izpelje gibanje sebstva, ki pa ga ni sposobna vzpostaviti. Kajti zavesti ne gre za stvar, ampak za to, da izpelje lastno početje in gnanje kot smoter. To je početje in gnanje zavesti v sami sebi ali gibanje izvorne narave, ki jo zavest izreka kot početje in gnanja, ki zatrjuje stvar kot izrekanje individualnosti.