Da je izobraženec nedosleden duh in povrh tega neproduktiven – je pa produktiven v možnem svetu – gre videti v dejavnosti, kjer odtuji sebstvo in se do njega obnaša pomanjkljivo. Tisto namreč, kar je odtujena neposrednost, to je le primerna občost. To je odtujeno brezduhovno sebstvo, ki nastane kot odtujeni prvi svet, katerega nasprotje je ločen in nasproti postavljen drugi svet sebstva. Sebstvo si je dejansko kot odtujeno negativno sebstvo. Kar pove, da iz svoje odtujitve naredi dva odtujena svetova, s katerimi si odsvoji svojo osebnost.
Igro dveh odtujenih svetov izpelje, ker odtujitve osebnosti ne dojame dosledno. Namreč, izobraženec dojema svoj nastali svet, vendar pa ga ne zaznava kot svojo odtujitev. Ne dojema, da sebstva ne postavi, ampak ga zgolj odtuji v dva ločena svetova. Se pravi, svojo aktivnost odseva v dvojici odtujenih svetov, ki pa ne dosežeta postajanja in svoje določenosti. Celo več, kar odtuji in je neposrednost, hvali in pojasnjuje v nasprotnem svetu. Podarja slepilo, da je prvi odtujeni svet sam po sebi resničen, zato ga v nasprotju zgolj utrjuje. Takšno dojemanje odtujenega sveta je površno, zakaj sebe izpolni tako, da svoje sebstvo odtuji kot neko negativno sebstvo, ki ga sprevrača v drugo odtujitev. Tako pridela početje zavesti v dveh nasprotnih svetovih, ki pa niso nič drugega kot njegovo brezduhovno sebstvo, ki komunicira med seboj. To je namreč zrenje jaza v jaz, ki zunaj sebe zre samega sebe. In tako je tisto, kar je podvojeni svet jaza, le neka igra čiste sebe vednosti.
Nastajanje dveh svetov je zoperstavljanje dobrega in slabega. Samozavedanje doživi misli o dobrem in slabem, ki jih lahko zunanje poveže med seboj kot dva ekstrema. In to sprevračanje enega v drugega je le pozitivni predmet, ki se ga lažno prikazuje. Zakaj pozitivni predmet ni nič drugega kot odtujeno sebstvo v dva ekstrema. Izobraženec svojo omikanost prikazuje primerno dejanskosti in sploh ne v načinu postajanja. Filozof Hegel zapiše, »individuum velja in ima dejanskost po omiki, kolikor ima omike, toliko ima dejanskosti«. In to dejanskost se prikazuje kot nastajanje lastnega predmeta v dveh svetovih, ki dajeta en drugemu obstoj.
Razumnik, ki odtuji sebstvo kot čisto sebe vednost, doseže svojo sebi enakost z raztrganim samozavedanjem, ki pa ni nič drugega kot sprevrnjena odtujena neposrednost, ki nastane kot drugi svet. Pravzaprav to je čista vednost, v kateri se momenti sprevračajo eden v drugega. Tako izobraženec pridela v dveh svetovih svoj odtujeni in razklani svet sebstva, s katerim si odsvoji svojo osebnost. To pa je tudi vse tisto, kar izpelje ali pridela kot njegova dva svetova. Poglejte o čem govori v medijih, kjer se velikokrat pojavlja, in videli boste, da izpelje odtujitev svojega sebstva, ki ga pojasnjuje v nasprotju. Se pravi, izobraženec svoje sebstvo ve kot neko prvo in drugo samozavedanje, kajti njegov pozitivni predmet obdeluje čisti jaz, s katerim si zagotovi gibanje individualnosti v njenem nastajanju.
Razumnik ni dejaven kot duh, ki svoje sebstvo ali vedenje postavi kot predmet, ampak je dejaven tako, da sebstvo odtuji kot svojo osebnost. To pa je tista brezduhovna občost, s katero izpelje le gibanje čistega jaza v podobi nastajanja dveh svetov. Zakaj tisto, kar je sebstvo osebe kot odtujeno sebstvo, to je le njegova čista vednost, ki pa ni bivanje čistega sebstva kot sebstva, ampak je zgolj svet za nekaj drugega. Izobražen duh dojema sebe kot tistega, ki se je izobrazil in se spozna na pojavne svetove abstraktnega vedenja. Skratka, realizira svoj pozitivni predmet, ki je negativno sebstvo, katerega sprevrne v nasprotje.