Moja sopotnica me vedno znova preseneča z ustvarjenimi deli. Kar nekaj ročnih del je že ustvarila, tako da nenehno dokazuje svoj talent z izdelovanjem novih del. Pri tem sem jaz ogledovalec, ki občuduje in poskuša z besedo povzdigniti posamezno delo v nadčutni svet, kjer lepota zaživi kot svet v občih momentih. Vsako delo je v svojem bistvu vzpostavljeni svet, ki bi naj bil dojet kot drugo samega sebe. Zakaj tisto drugo je dojetje razvezane notrine v njenih momentih.
Žena in jaz delujeva vsak na svojem področju, sicer pa izmenjujeva poglede o tistem, kar ustvariva. Včasih iz kakega dela izpeljeva še kak dopolnjen uvid ali mnenje. V mislih imam izdelke, ki jih soproga ustvari in moje risarske izdelke, ki jih jaz izdelam v računalniku. Živahno nastavljena do sveta, ustvarjava vsak svoj svet, ki je včasih posebno zanimiv, če je v njem zaznana lepoto, ki s svojo določno obliko razveseli naju oba. Tisto ustvarjeno je pač vedno nekaj drugega in lepega. Življenje ima menda v sebi to nujnost, da človek prekine poželenje časa in je dejaven kot tisti, ki stremi svet ustvariti. In ta prehod je mogoče izpeljati, če je sposoben prebuditi talent v sebi in ga tudi izraziti. Zakaj tisto lepo kot svet ne nastane samo od sebe, temveč tako, da si človek sebe odsvoji kot neko preseganje samega sebe. Kajti edino tisto drugo kot ustvarjeni svet ga menda izpolni.
Ko sem iskal podobo, s katero bi izrazil moment najinega skupnega življenja, je nastala zgornja povezava, ki kot da stremi izraziti najino notranje zadovoljstvo. In res, to občutenje, vsaj tako se meni zdi, izražata podobi. Vendar pa se človek v občutku ne konča, kajti na sebi prehaja v proti postavljeni svet, o tem pa se danes ne razpravlja. Hočem reči, premalo se govori, kako si duh samega sebe odsvoji. Še posebej sedaj, ko bi se naj več pozornosti namenilo sodobni umetnosti, kajti umetniška dela so tista, ki izrazito kažejo duha v njegovi odsvojitvi. Menda zaradi odsvojitve sodobno umetniška dela vsebin ne izražajo, in zato ogledovalci iščejo stik z umetnikovimi intencami, ki so v svoji formi brezskrbne in izrazijo samo neko učinkovanje navzven.
Želja po ustvarjanju izpolni dan bolj slikovito, saj ustvarjeni svet spodbuja neko drugo ustvarjanje. In to z ženo kaževa skozi izdelke, katerih lepota kot da spodbuja, da naj ustvariva še kako drugo brhkost. Kajti le tako čas ni zgolj neko minevanje, temveč se kaže skozi trenutek ali zdaj, ki zna biti zanimiv in tudi presenetljiv. Hočem reči, ker najino življenje teče v upočasnjenem gibanju, si življenje popestriva tako, da ustvarjava svoje svetove, ki vsebujejo prehajanje in gibanje, v katerem nekaj nastajajočega preide v svojo dokončno obliko. In ne le to, tisto ustvarjeno in lepo postane beseda in tako neki drugi svet, ki nagovarja in vabi k novemu ustvarjanju. Namreč ustvarjena lepota kot svet navduši tudi duha tako, da se prepusti ustvarjanju, saj v nastajanju dela izrisuje svojega duha v neko še ne ustvarjeno lepoto ali drugo tistega iz česa svet nastaja.
Človek sebe vzpostavlja kot svet. In to je bistveno zaznati, kajti z dejavnostjo ustvarja gibanje in tako neki svet, v katerem najde samega sebe kot aktivnega duha. Le tako sebe izrazi in je sebi proti postavljen, saj njegov svet izžareva lepoto, ki nastane iz nečesa prvega. Ni pomembno, ali je tisto, kar ustvari priznano od drugih, pomembno je sebe začutiti kot duha, ki je sposoben ustvariti svoj svet. To je namreč dejanski svet, ki je njegov ustvarjeni svet; ta ne izgine, temveč se ohrani v svoji lepoti. Se pravi, tisto ustvarjeno ne izgine kot nekaj proč vrženega, temveč se ohrani v svoji obliki.
Vsakdanje življenje se odvija kot početje zavesti, ki realizira enostranske intence. Tu človek ni aktiven s ciljem, da kak svet ustvari, ampak da sebe nekako udejanji čez izkušeno dejavnost. To pa je tista dejavnost, ko duh sebe izpolni kot neko naravnanost navzven, s katero laska samemu sebi. No, menda je dobro, če je človek na sebi aktiven in kdaj pa kdaj samega sebe tudi povpraša, kaj je danes ustvaril. To najbrž zadošča za to, da izreče kako misel, s katero prikliče kakšno zamisel, iz katere naredi osnutek. Zakaj to je moment, ko se človek sebi poraja kot neizpolnjena abstrakcija ali kot tisti, ki poseduje misel samega sebe, s katero lahko začenja svoj svet snovati.