Novinarji so menda nekoč odločili, da politika ne bo več politika v njenem razvijajočem se pojmu, ampak nekakšen svet, ki ga novinar izvleče iz govorice politika. To bi naj bila vsebina politike, ki se pojavlja v medijih kot očiščeni svet, s katerim da je izraženo vse tisto, kar je jedrnati svet politike. Na ta način bi naj bila politika sijajnejše predstavljena in tako bolj razumljiva ljudem. Zakaj le tako politika ni zgolj izraženo abstraktno mnenje, ampak je več od tistega, kar je dejansko izrazila. In za to preoblikovanje vsebin politike na nivo sveta gre hvala nesvobodnemu novinarju, ki politiko menda dojema brez realnosti in njene dejanskosti, se pravi, na način reflektirajočega razuma.
Kot je mogoče zaznati, novinar danes politiko dojema kot brezmejen svet, ki je brez bistva. Izvlečeni vsebini podari abstraktno obliko, ki jo izdela njegov reflektirajoči razum. Na ta način je baje politika dosti bolj prijazna do ljudi, saj je prečiščena in posplošena. Menda pridobi politika s čiščenjem vsebin na popularnosti, pa je jasno, da je nujno povzdigniti vsebino politike na nivo čistega sveta. In to delo danes opravi nesvoboden novinar, ki bi naj dojemal politiko kot realen svet.
Da se politične vsebine objavlja pod pojmom svet, to je izražena nesvoboda novinarja. Politika namreč ne ustvarja sveta, niti ni dejavna tako, da bi tisto, kar je izražena obča volja politikov, bil kak nedoločen pojem. Zato je objavljanje političnih vsebin pod pojmom svet, neko izdelovanje političnih vsebin pod napačnim pojmom. Takšno dojemanje političnih vsebin kaže, da se vsebin ne zrcali dosledno, ampak kot nedoločen svet, ki ne izhaja iz nobene osnove. Namreč, ko novinar politično vsebino razblini v abstrakcije, je to nedoločen svet, ki ne vsebuje bistva vsebine. Ko pa vsebina izgubi svoje bistvo in se prosto nadaljuje, je to le neko početje zavesti, ki prideluje abstraktni svet.
Ste se kdaj vprašali, zakaj se politiko objavlja pod pojmom svet ali kakim drugim pojmom. Namreč pod pojmom svet mediji objavljajo politične vsebine, ki kot da ne vsebujejo nobenega objektivnega smisla. Kar kaže na to, da bi naj ljudje politiko dojemali kot svet, kajti svet je dosti več kot politika. In to menda zaradi tega, ker se baje besedo svet lažje bere. Se pravi, politika na sebi ni dejanska politika, temveč je enostavni svet. Seveda pa ta svet ni dosleden svet, ampak svet reflektirajočega razuma. Kar pove, da novinar, ki interpretira ali posreduje politično vsebino, v bistvu povzdigne politiko na nivo neizpolnjene abstrakcije; baje dobi politika dodano vrednost. Kaj pravite? Mogoče pa je prikazovanje političnih vsebin treba razumeti kot udejanjeno počutje novinarja.
Čudi me, da novinar vsebino politike prikazuje pod pojmom svet. Politika zagotovo ni zgolj svet, saj ji ne gre za to, da prikazuje vsebine kot svet, temveč da predmetno substanco izrazi v dojemu. Vse, kar je več kot čisti dojem, je že povzdigovanje politike na nivo čiste vednosti, kjer realnost in njena dejanskost izgineta. Namreč tisto, kar politika proizvede kot momente izražene v dojemu, to je neka določena vsebina, ki pa ne prehaja v drugo same sebe, kajti tisto kaj politika izrazi, to je izražen dojem obče volje. Zato je vsako povzdigovanje politike v svet balastno. Zakaj politika ni dejavna c ciljem, da ustvarja svet, temveč da udejanja obče momente dojema. Zato si politični duh daje izrecno zavest z občim duhom, ki je objektiven. Objektivnost pa se obdrži, če gre za dejansko bit. Zato je politika izražena kot abstraktni svet nekakšno odmišljanje, ki je v neposrednosti prikazen.
Novinar bi naj izmeril svoje dejanja po tem, koliko je v določanju vsebine dejansko vsebovana realnost. Zaradi tega novinar, ki je prepuščen samovolji in interesom, ni dejaven v interesu dejanske vsebine. Namreč vsebina, ki jo politika oblikujejo, bi naj bila posredovana v skladu z dejanskim interesom duha politike. Zato je dobro, da so dejanja politike predstavljena kot objektivne vsebine in ne kot svet. Kajti, ko je politična vsebina abstraktni svet, izgine objektivnost, namesto nje pa nastopa pojavni svet. Potemtakem je nujno, da so politične vsebine objavljene kot predmetna realnost in njej pripadajoča dejanskost. To je objektivnost, po kateri je edino mogoče vsebino presoditi.