Kadar se hvali izobraženega duha, ki sveta ne ustvari, je to neko početje zavesti, ki ne dojema stvarnega sveta iz posredovanja. Duh, ki ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance in njenega sveta, je dejaven kot kak politik, ki ne dojema sveta iz postajanja realnosti in njene dejanskosti. Tak duh povzdiguje neposrednost, sveta pa ne spoštuje. Najhuje je menda to, da hvaliči nespremenljivi svet. Ta je namreč ravnodušen ali fiksni svet, ki ga najde v sebi. Pasivno naravnan do sveta, ni dejaven ustvarjalno. Zakaj to, da odmeče le svoje vedenje, ki je nekaj nespremenljivega, to kaže, da njegov svet ni nič drugega kot tisto čisto nespremenljivo in neupodobljeno.
Izumetničena veljavnost, s katero se danes hvali izobraženec, služi povzdigovanju osebe, ki se z ustvarjanjem sveta ne ukvarja. Zakaj danes se slavi nekaj, kar je kakšna abstraktna čista vednost, ki pa ni ustvarjeni svet. V bistvu je čista vednost nedojemljiva neposrednost. To torej ni posredovani ali ustvarjeni svet, ampak ravnodušen svet, ki ni nič drugega kot čista sebevednost, neko predstavljeno abstraktno sebstvo ali enostavnost, ki je prežeta od individualnosti, pa zato ni noben ustvarjeni svet. Zakaj neposrednost je brezduhovno sebstvo, s katerim realizira le sebe kot izobraženo osebo, ki svojega sebstva ni odsvojila in ga postavila kot proti postavljene obče momente.
Duh, ki danes povzdiguje nedojeto neposrednost ali vedenje kot je sprva, pozablja, da je neposrednost enostranska abstrakcija kot nekaj končnega. Ne ve, da tisto končno izključuje posredovanje in da je neposrednost zgolj gotovost njega samega. To pa seveda ni noben ustvarjeni svet ali tisto drugo, v katerem končno kot prvo doseže svojo neskončnost. Kar je bistveno proces postajanja, ki končnega ne priznava za nekaj bivajočega. Zakaj končno je ničnost, se pravi, njegova ničnost je neskončnost. Potemtakem je nedojeta neposrednost negibna vseenost, tisto nespremenljivo in neupodobljeno, ki ni doseglo svoje dejanskosti.
Tisto torej, kar danes določa izobraženega duha, to je nespremenljiva abstraktna neposrednost. Ta pa ne doseže drugo samega sebe in je zgolj enostavna ravnodušna čista sebevednost. Kar pove, da izobraženec svojega sveta ne posreduje in določi v proti postajanju. Se pravi, nespremenljivo neposrednost zgolj nadgradi s kakim nespremenljivim nasprotjem ali abstraktno vednostjo. Na ta način pa ni dejaven v vrednosti ustvarjenega sveta, saj abstraktna neposrednost ne doseže drugo nje same.
Da se izobražen duh drži nespremenljive neposrednosti, pove, da se s posredovanjem sveta ne ukvarja. Menda ga v šoli niso poučili, da svet ni nekaj nespremenljivega ali neposrednega, temveč ustvarjenega. Se pravi, tisto nespremenljivo bi naj kot drugo samega sebe doseglo svet, ki je njegova sebi enakost. Zakaj le tako je duh gibanje in ustvarjeni svet, ki pa ni večen. Na ta način tisto prvo ali neposredno preide v drugo in je v drugem svoja določenost. Tako je svet gibanje in je postajanje. Nekaj napačno dojetega je, če nespremenljivo ni nič drugega kot neposrednost ali končno, ki ni doseglo neskončnosti. In tega izobraženec še ne dojema, kajti on sebe izpolni z neposrednostjo ali nespremenljivim. Izobraženec ne ve, da je svet nujno ustvariti in ga na sebi določiti. Potemtakem si ne daje možnosti, da sebe odsvoji in je dejaven kot duh, ki neposrednost posreduje in jo kot obče momente razvije v njeno sebi enakost. To je namreč dejaven duh, ki predmetno substanco posreduje skozi negacijo, s katero substanca doseže svoje drugo v proti postajanju.
Izobražen duh, ki meni, da je njegova dejavnost samo v tem, da izpelje kako neposrednost, nima pojasnjenega nastajajočega vedenja in svoje odsvojitve ne dojema. Svoje odsvojitve ne izpelje na način sveta. Namreč svet, ki je in je, je zgolj abstrakten in ne stopi v odnos s seboj. Se pravi, ker substance ne razvije, obstane v neposrednosti, z njo pa običajno upravlja razum, ki najde le kake razločke. A stvar duha je, da neposrednost posreduje in jo izpelje kot ustvarjeni svet. Ustvarjeni svet je torej tisti, s katerim sebe resnično izpolni, saj substanca doseže drugo ali svojo določenost.