O dejavnem politiku premišljam, ker je dejaven subjektivno, vsebinsko prazno in obče volje ne spoštuje. Politik ni dejaven kot tisti, ki uresničuje občo voljo. Sicer pa je v medijih predstavljen kot nekdo, ki ne uveljavlja dejanskega samozavedanja. Politik ni aktiven tako, da bi predmet razprave razgrnil v njegovi osnovi in ga razvil v določno pozitivno obliko. Predmet razprave ni tisti, ki bi ga bilo mogoče prepoznati iz govorice politika. Potemtakem politik sebe ne izpolni, kajti tisto enostransko učinkovanje zavesti s seboj ne zajame obče volje v obliki stopnjevane dejanskosti.
Politik odtuji neko gotovost, ob tem pa občo voljo kot pozitivno dejanskost prezre. Odrine od sebe le nekaj, kar ne udejanjanja obče volje. Ali, aktiven je tako, da hvali čisti jaz in povzdiguje osebno prepričanje. Za predmet razprave določi največkrat čisti jaz, kar pove, da ni dejaven kot odposlanec in s smotrom, da uveljavlja občo voljo. Sploh je v parlamentu aktiven kot nekdo, ki ima čisto misel za resnico. Zato je tisto, kar odmeče, subjektivno naprezanje in neko vznemirjanje samega sebe in drugih z osebnim prepričanjem. Politik ničesar ne določi in iz ničesar določno občega ne izhaja, kar pove, da ni dejaven tako, da bi konkretno realnost razvil in določil z negacijo. Tisto torej, kar podarja drugim, to je samo možen svet. Razen tega poklanja tudi gotovosti, neki tale, ki ga odpravi tako, da izpelje igro abstrakcij, s katero hvali edino čisti jaz. Obenem izžareva, da tisto iz česa izhaja, ni določen konkretni svet, ki lahko uresniči občo voljo. To, kar ima pred seboj, to je enostavna gotovost njega samega, kar pa ni dojem, ampak tisto njegovo, ki ga oblikuje čisti jaz. Tako podarja enostranske atrakcije in svet čistega jaza, ki se izgublja v razlagi nečesa, kar občo voljo izloči.
Odposlanec, naj bo levi ali desni, je dejaven v interesu obče volje in ne za tisto, kar danes v parlamentu uveljavlja čisti jaz. Kadar čisti jaz predstavlja strankarski interes, ni dejaven kot odposlanec obče volje duha ljudstva, ampak kot igralec, ki uveljavlja osebno voljo, on sam si postane vsebina. Zato je tisto, kar mu je nastalo in po čemer je izpeljal svojo odtujitev, dejaven čisti jaz. Lahko bi rekli, na sebi je tisto, kar je odrinil od sebe. To pa je vsebinsko prazno in nima nobene dejanskosti. Sebe odpravi kot zavest, ki je v abstrakciji zajela lastno domišljijo. Kar seveda ni predmet razprave, ki je v rezultatu jasno spoznan. Zakaj le na ta način je obča volja obči dojem in tako bistvo dejanskosti.
Politik, ki ni dejaven v interesu obče volje, kaže le subjektivno nastrojenost, s katero ne izrazi zavestne dejanskosti. To je tista vzvišenost politika, ko občo voljo duha ljudstva loči od politike s smotrom, da hvali čisti jaz in osebno prepričanost. Čisti jaz povzdiguje levičarsko ali desničarsko nastrojenost, tj. interes stranke, ki pa ni obča volja duha ljudstva, kajti hvali osebno mnenje. Na primer, kadar predmet, ki se imenuje zdravstveni sistem, napravi za neko vzajemno učinkovanje s seboj, je to dejavnost politika, ki hvali osebno mnenje, čisti jaz in zdravi razum. Takšna aktivnost izraža le subjektivno razpoloženje, ki odkrije, da ni dejaven v slovesu obče volje, ampak kot čisti jaz. Zakaj aktiven je tako, da povzdiguje tisto osebno, samo bistvo predmeta pa prikaže kot neizpolnjeno abstrakcijo, torej obče volje ne izrazi kot čisto vedenje ali kot pozitivno dejansko samozavedanje.
Da bi politik bil dejaven v korist obče volje, je nujno, da se omeji na predmet razprave. Zakaj vse, kar ni predmet, je neizpolnjena abstrakcija. Takšna dejavnost izključi predmet razprave s smotrom, da uveljavi svojo subjektivno razpoloženje, ki povzdigne čisti jaz in samovoljo, s tem pa tudi igrivi razum, ki je navzoč povsod tam, kjer je dejaven čisti jaz. Politik bi naj uveljavljal občo voljo, kar doseže tako, da je dejaven na način vzajemnega učinkovanja čistega vedenja s samim seboj. Le tako je dejaven za tisto, kar je v interesu obče volje duha ljudstva.
Politik je odposlanec duha ljudstva, ki uveljavlja občo voljo, kajti je reprezentant obče volje. Zato je aktivnost čistega jaza ničvredna. Čisti jaz podarja samo idealizem, ki ima gotovost po jazu. Poudarimo, občo voljo je nujno spoštovati in to kot stopnjevano dejanskost, ki je dojem.