Človek je v ravnanju določen vnanje in sicer kot izražena volja Jaza, ki zavzema stališča in se zaveda svoje svobode kot nekaj, kar oblikuje in je njegova neposrednost. Ta določitev človeka je pomanjkljiva ali nenatančna. Zakaj človek je še marsikaj drugega; tisto prvo pa je, da je na sebi duh in tudi to, da se zoperstavi svoji naravi in je abstraktno nasprotje. Potemtakem je človek duh in posredovalec svojega sebstva, je pa tudi subjekt in prav tako zavest in samozavedanje. To hoče reči, da preide v ločitev svojega pojma tako, da tisto neposredno utemelji v razdvojitvi. Človek je torej svoje abstraktno nasprotje znotraj sebe, katerega naj premaga. Tako je človek kot duh to, da preseže neposrednost in jo utemelji v postajanju. Človek je torej identičen s seboj v nasprotju, kajti nasprotje pomeni, da ni ničesar izven nasprotja, ki je njegova globina kot oblika postajanja.
Človek bi se naj zavedal, da je v svoji notranjosti moment zla. Zlo je namreč abstrakcija, ki eksistira kot nasprotje. To pa je postajanje, ki ni zgolj abstraktna zadovoljitev ali kakšen beg iz dejanskosti, s katerim je svet zgolj nekaj, kar ni doseglo svoje negativnosti ali razločka od sebe. Se pravi abstrakcija je ravno tisto, ki je kot nasprotje drugo ali čisti dojem v postajanju. Filozof Hegel zapiše: »Najgloblja potreba duha je v tem, da je nasprotje v samem subjektu stopnjevano do svojih občih, se pravi najabstraktnejših skrajnosti. To je ta razdvojitev, ta bolečina. S tem ko ti dve strani ne razpadeta, marveč sta to protislovje v enem, se subjekt hkrati dokazuje kot neskončna moč enotnosti; subjekt lahko zdrži to protislovje. To je formalna, abstraktna, vendar neskončna energija enotnosti, ki je v subjektu.« Potemtakem je nujno, da je človek dejaven kot duh, ki z nasprotjem doseže razdvojitev tistega, kar je njegova neposrednost, ki prehaja v drugo in doseže proti postajanje.
Človek je po naravi dober, skladen in spravljen v sebi. Po naravi je torej nerazdvojen in nima potrebe po spravi. Ampak človek je predvsem to, da se zoperstavi svoji naravi in stopi v ločitev s seboj. Potemtakem človek ne ostane kakor neposredno je. Zakaj preseganje neposrednosti je njegova utemeljitev, ki je razdvojitev ali oblika postajanja. Razločevati se od sebe pomeni postavljati nasprotje in v drugem ostati identičen s seboj. To nasprotje je globina in je svoboda, ki je v sebi ločitev kot oblika razdvojitve. In ravno te svobode bi se naj duh zavedal kot nasprotja, katerega bi naj prevladal. Zakaj svoboda je izstopanje iz neposrednosti in tako gibanje in postajanje substance, s katerim duh preide v ločitev svojega pojma.
Človek torej ni zgolj abstraktni jaz, ki ima zagotovost po nekem drugem jazu, temveč je drugo kot jaz, ki je njegov predmet. Človek je duh in tako tudi vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi, kolikor v drugem ali neskončnosti obdrži enakost s seboj. To je tista svoboda, v kateri je misleč in dejaven tako, da sebe izpolni v načinu postajanja, v katerem doseže prav to, da je predmet zamejen na njegovo določenost. Tako je dejaven kot svoboden duh, ki ve svoj pojem kot svoboden um v postajanju. Zakaj duh je umna volja, zato tudi svoje vedenje postavi kot predmet, katerega substanca doseže svojo razdvojitev skozi negacijo ali gibanje predmetne substance. Duh torej obdrži enakost s seboj, če je dejaven s principom svobode ali na način gibanja in postajanja predmetne substance.
Če torej kdo meni, da človek ni nič drugega kot veljavno sebstvo in abstraktna zadovoljitev, potem pač nima jasnega dojema o človeku kot duhu. Duh namreč preide v ločitev svojega pojma, ki dobi svojo popolno obliko skozi element vedenja ali postajanje, v katerem substanca doseže svojo sebi enakost. To je tista določenost, ki pove, da je človek na sebi duh, kajti dober je po svojem pojmu ali po tem, da doseže ločitev svojega pojma. Tega udejanji na ta način, da vedenje posreduje in ga v proti postajanju določi kot sebi enakost. To je tista določitev, v kateri se človek sebi pojavlja kot duh, ki se zaveda svoje odsvojitve in določitve, da je na sebi svoboden. To sta dve strani nasprotja, ki pa ne razpadeta.
Zgornjim sem poskušal predstaviti človeka, ki se zoperstavi svoji naravi in sebe utemelji v razdvojitvi.
Želim vam vesel božič in srečno novo leto 2023!