Javnosti znana osebnost je na radio s svojim razglabljanjem govorila o nečem, kar ni bil predmet, ampak nekakšno pojasnjevanje pojava, ki ga je prosto razvijala. Ta oseba ni delovala kot duh, ampak kot kak posredovalec svojega vedenja, ki kaže, kako je mogoče zunanje med seboj povezovati različne misli in svetove. Tako da sem jaz kot poslušalec razbral, da ne pretresa predmeta, ampak svoje sebstvo. Oseba je skozi govorico odmetavala nekakšen nepredmetni svet, s katerim je dajala videz, kot da sestavlja svoj svet sebstva, pri tem pa njen svet ni prehajal v nič sebi drugega, ker to pač ni bil njen smoter.
Pravzaprav je gost na radio skozi govorico odseval, da lahko človek z igro besed in misli ter zunanjim povezovanjem predstav izpelje svojo predstavitev. Tudi če je prosto dejaven in njegov svet zunanje prehaja v kak nasprotni svet. On idealizira sebstvo, ki ga kot svet vnanje med seboj povezuje v nekakšen pojavni svet, ki stopa v zavest poslušalca kot kak razdrobljen material. To je njegov svet, ki ga prosto oblikuje, ker mu ne gre za konkreten predmetni svet. Če pa že ima v mislih kak določen predmet, potem lahko s svojim vedenjem, ki ga od sebe odriva, izdela primerno predstavo o njem. Tako da tisto, kar podarja drugim ali poslušalcem, ni noben stvarni svet, ampak le odtujeno abstraktno sebstvo. Se pravi, kadar se duh ne ukvarja z gibanjem predmetne substance, ampak od sebe odriva sebstvo ali abstrakcije sebstva, potem je to pač abstraktni svet sebstva, ki ga podarja poslušalcem.
Odmetavati osebna stališča in abstrakcije vedenja, to ni ne vem kakšna spretnost duha. Tako duh izdihava, da se na odsvojitev sebstva še ne spozna. Njegov smoter je samo v tem, da predstavi kakšno svoje prepričanje, ki ga običajno olepša s pojasnjevanjem. In to pojavljanje duha, v katerem ne manjka izrekanja nasprotja, raziskuje sodobna umetnost. Zakaj tako? Zato, ker je nastopil čas, v katerem bo duh raziskoval svojo odsvojitev. In to umetniški duh že kaže z abstraktnimi deli, vse z namenom, da sebe spoznava skozi gibanje sebstva. To pa je ravno tisto čisto prizadevanje duha, ki izžareva, da še duh sebe v svoji odsvojitvi ni spoznal.
Tisto torej, kar je gost na radio najbolj očitno predstavil poslušalcem, je njegov svet sebstva, ki ni prehajal v sebi nič drugega. Namesto da se ukvarja s posredovanjem predmeta, je poslušalcem podarjal osebno mnenje. Skratka, gost na radio se je omejil na početje zavesti, ki je zunanje sestavljala nekakšen svet, ki ne izhaja iz nobene postavljene osnove. Gost je torej poslušalcem podarjal predstave sebstva, ne pa predmetnega bistva. Lahko bi rekli, gost na radio ni bil dejaven v interesu predmeta, ampak tako, da je realiziral svoje misli kot momente občosti ali samega sebe čisti uvid kot obliko odtujenega sebstva.
Duh, ki svojega vedenja ne postavi kot predmet, je dejaven zunanje in nima za smoter gibanja predmetne substance. Hočem reči, ko duh ne izhaja iz osnove, v kateri je razvita predmetna substanca v njeno določenost, ki je postavljen odnos do sebe, je dejaven zunanje. Duh izžareva samo to, da mu ne gre za gibanje in posredovanje predmetne substance ter njeno določenost. Namreč, ko pa mu ne gre za posredovanje predmetne substance, je to znamenje, da ga privlači samo abstraktni svet vedenja, ki ga lahko kombinira in poljubno oblikuje, da sestavi neko abstraktno podobo. Dejavni duh pridela samo ekspozicijo pojavnega sveta, ki je enostranska predstava njegovega vedenja, v kateri običajno najdemo različne namige in pojasnjevanja, ki pravzaprav udejanjajo nepredmetni svet ali čisti moj zavesti.