Naj povem, da mi je Heglova fenomenologija razodela pot duha. Filozof Hegel misli odsvojitev duha in njegovo postajanje, ki je element vedenja in osnova Sistema vede, s tem pa duha, ki skozi postajanje stopi v odnos s seboj, da bi bil na sebi tisto, kar je v neposrednosti. Glede na to, da dojemam Heglov Sistem vede – to pa ne pomeni, da sem ga sposoben odlično predstaviti v detajlih, saj je precej zahteven – lahko rečem, da je v njem duh razodet kot tisti, ki sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Duh je torej tisti, ki ga razkriva filozof skozi pojavljanje in postajanje. Pri tem je potrebno poudariti, da to ni abstraktna filozofija, temveč filozofija nastajajočega vedenja, ki utemelji vedenje. Hegel demonstrira logično sovisnost skozi pojavljanje zavesti, samozavedanja, uma in duha, katerih izpeljava je absolutno vedenje.
Hegel v Fenomenologiji duha izvaja gibanje substance v načinu prehajanja in postajanja tistega drugega, ki vzpostavi bistvo predmeta. Tako bralec spozna, kako duh premaga substanco v elementu vedenja, v katerem doseže svoje postajanje. To je dovolj za to, da se dojame odsvojitev duha, element vedenja in nastajajoče vedenje.
Gibanje duha k občutju in čutnosti poskuša izpovedati zgornje sodobno umetniško delo, ki ga dojemam kot idejo, ki se je upodobila v dejanskost. Tisto drugo je nastalo iz gibanja nečesa prvega, ki se je izpolnilo v proti postajanju ali svoji enotnosti. V abstraktni upodobitvi je izraženo tudi gibanje moje odsvojitve. Duh doseže drugo samega sebe tako, da izpelje življenje ideje v videzu. In to življenje ideje v videzu je izpeljano kot upodobljena duhovnost razvezana v njene momente.
Glede na to, da je pot duha določena in da se ve, kaj čaka duha na njegovi razvojni poti, bi moral izobraženec strmeti za tem, da začne odkrivati nastajajoče vedenje in tudi to, kako si samega sebe odsvoji. O tem govorita sodobna umetnost in religija, ki prav tako vsak na svoj način raziskujeta duha. Tako da tisti, ki sedanji svet in duha v njegovem gibanju že dojemajo, potujejo bolj jasno, saj vedo, kaj je tisto, kar v tem času raziskuje duh. To je sicer samo moja površinska določenost, ki pa nakazuje, da je duh tisti, ki ga je nujno spoznavati.
Opazujte danes izobraženca v njegovem pojavljanju in zlahka boste ugotovili, da je dejaven nedosledno, zelo pomanjkljivo. Zakaj ta duh ni dejaven s ciljem, ampak tako, da predpostavlja, opredeljuje in pojasnjuje svoje vedenje, s katerim se njegova pot konča. Izobraženca ne zanima nastajajoče vedenje, prav tako ga ne privlači njegova odsvojitev, še manj pa logična sovisnost. Pač pa ga zanima abstraktno vedenje in njegova interpretacija. Zato postajanja sveta in njegovo določenost dojema zunanje ali tako, da se do sveta obnaša kot vseved, ki se spozna na vse resnice sveta. Resničnost pa najde kar v sebi, zakaj on odloča iz sebe, zato vnaprej ve, v kaj se bo svet razvil in kako se bo pojavil v rezultatu.
Duh danes realnega sveta ne ceni in se zato z njegovim gibanjem ne ukvarja. Tisto, kar spravi v gibanje, je le vedenje kot tako in zgodbe o njem, v katerih zastopa vedenje čisti jaz, ki se spozna na gibanje abstraktnega vedenja. Tako njegov svet ni nič drugega kot zgodba o abstraktnem vedenju, ki je vedno različna. To kažejo pravzaprav posredovane predstave vedenja ali abstrakcije vedenja, s katerimi predstavlja svoje sebstvo. Ob kratkem, zadovoljen s svetom ali tistim, kar kot vedenje od sebe odrine, ni dejaven kot duh.