Če se duh ne bo začel ukvarjati s posredovanjem predmetne substance in njenim postajanjem, bo še naprej izdeloval in komentiral pojavne oblike abstraktnega vedenja. Čisto sebe vednost podarja drugim, ob tem pa ne zaznava, da ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance. Tisto, kar je čista sebi enakost, to je odtujeno sebstvo v abstrakcije ali čista izobrazba kot odtujena osebnost. To pa ni predmetna substanca, ki bi dosegla postajanje v elementu vedenja. Zavesti ne gre za postajanje predmetne substance, temveč za to, da odtuji sebstvo prežeto od individualnosti.
Svet, ki ga danes poklanja duh, je sebstvo kot tako, ki ni nič drugega kot neki odtujeni svet. Rečeno drugače, duh podarja vedenje v obliki raznolikega sveta, ki pa ne doseže postajanja. Potemtakem izdeluje abstraktne svetove zavesti, ki jih pridela z gibanjem razuma in čiste sebe vednosti. To pove, da zavesti ne gre za dejanski svet, ampak za to, da predstavi svoje početje in gnanje. Predmet zavesti je vedenje kot tako ali substanca prežeta od individualnosti. Smoter duha je torej predstaviti gotovost samega sebe in odigrati pojavno obliko čiste vednosti. Se pravi duh ni dejaven s principom ali tako, da bi notrina stopila sama sebi nasproti in bi bilo doseženo njeno proti postajanje. Zakaj njegov predmet je čisti jaz ali tisto, kar odtuji in je obče sebstvo kot tako.
Svet ni le nekaj neposrednega ali kako prehajanje v nasprotje, ampak je posredovanje in postajanje, v katerem doseže substanca svojo razdvojitev. To pa je element vedenja, v katerem je tisto sebi enako razloček na sebi. Rečeno drugače, tisto istoimensko se odrine od sebe in se razdvaja. Tako se enostavna moč podvoji in je po neskončnosti absolutni dojem. Potemtakem je postajanje nujnost, saj si duh odsvoji obliko čistega dojema. In ne le to, absolutni dojem je bistvo življenja ali duša sveta, saj tako duh v svoji odsvojitvi obdrži enakost s seboj.
Duh je torej dejaven s smotrom, da predstavi svoje vedenje v pojavni obliki, kar pove, da ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance, ampak s smotrom, da odtuji abstraktno vedenje v primerni obliki. To pa ni postajanje substance v elementu vedenja, ampak neposredni svet, v katerem najde le misli samega sebe. Dejaven je torej prosto ali tako, da svoje vedenje odpravi v neko primerno obliko, ki pa ni nič drugega kot neposrednost ali tisto negativno njega samega.
Da bi bil duh dejaven v interesu predmetne substance, je nujno, da substanco odpravi v postajanje ali v njeno osnovo tako, da neposrednost skozi negacijo doseže svojo sebi enakost v občih momentih. To je namreč element vedenja, v katerem je razvita vsa realnost substance v obliko njene razdvojenosti, s katero doseže dejanskost. Dejanskost substance so obči momenti, kar je njeno proti postajanje, v katerega je prešlo bistvo substance. Zakaj substanca na ta način doseže svojo določenost v temelju, v katerem je tisto prvo ali neposredno doseglo nasprotje in tako popolno obliko.
Danes poskušam povedati, da svet ni nekaj, kar duh od sebe odrine in je nasprotje. Duh bi naj bil dejaven s principom ali tako, da realnost substance doseže svojo dejanskost. Zakaj tisto, kar je v elementu vedenja umno, to je razvita vsa realnost ali popolna oblika substance. Kajti v elementu vedenja realnost doseže svojo dejanskost, se pravi realnost kot nekaj prvega preide z negacijo v drugo nje same, kar je postajanje vse realnosti. To zagotavlja, da je v postajanju vsebovano bistvo substance.
Duh bi naj svet dojel na način posredovanja, gibanja in postajanja substance, tj. iz njene razvite dejanskosti. Dejanskost je oblika razvejanih občih momentov v proti postajanju. To je čisti dojem, ki vsebuje bistvo predmetne substance, kajti substanca je v elementu vedenja razvita umno, tj. kot vsa realnost. Rečeno drugače, nujno je vzpostaviti substanco v njeni osnovi, po kateri duh samega sebe dojame kot tistega, ki je dejaven na način proti postajanja ali elementa vedenja. Filozof Hegel zapiše: »Postajanje ima v sebi to, da nič ne ostane nič, temveč preide v svojo drugo, v bit.«