O duhu je le tu in tam kaj navedenega, če pa, potem pomanjkljivo in sploh ne tako kot to gre duhu po njegovi dejavnosti. Zaradi tega človek danes ni dojet kot dejaven in misleči duh, pa je jasno, da se ga dojema enostransko; nekako tako kot se na primer dojema filozofijo. Površno dojemanje duha kaže, da se duh v sedanjem času ne ukvarja z nastajajočim vedenjem, prav tako ne z njegovo odsvojitvijo. Menda je zadovoljen s teoretičnimi razlagami in predstavami o človeku, kar odseva, da človek na sebi ni dojet kot duh, pa zato tudi sebe ne izpolni kot zavest umnega predmeta.
Zakaj torej pomanjkljivo dojemanje duha in zakaj to zunanje dojemanje? Mnenja sem, da je odnos do duha površen, ker se z odsvojitvijo in nastajajočim vedenjem nihče ne ukvarja. Ni volje za to, da bi duha v temelju spoznavali in da bi odsvojitev postala vrednota. Bolj kot pojavni svet duha in svoboda, je pomembno, da človek izpolni nagon in kak interes. Rečeno drugače, bolj kot utemeljevanje in odsvojitev duha je pomembno izmišljanje možnega in virtualnega sveta. Sploh ni bistveno, kako si duh sebe odsvoji in vzpostavi. Baje vsak človek dojema duha, pa zato ni želje, da bi spoznaval odsvojitev duha. Hočem reči, premalo se dela na tem, da bi bil duh dojemljiv v njegovi odsvojitvi. Menim namreč, če bi spoznavali duha, bi tudi mladi duh bil dojemljiv v njegovi odsvojitvi.
Predpostavlja se, da je človek popolnoma dojet. Pa zato toliko abstraktnih predstav in razglabljanja o človeku, pri tem pa se prezira dejstvo, da je človek na sebi duh. Človek je še vedno ujetnik čutnosti, češ, čutnosti ni mogoče premagati, saj abstraktne teorije čutnost povsod poudarijo. Duha ne priznavajo in ga zato v teorijah ne omenjajo. Pa ni čudno, da mladi duh na sebi ni nič drugega kot čutna gotovost ali abstrakcija človeka, kar pa še ni duh. Kajti duh je v svojem temelju postajanje, torej posredovalec svojega vedenja, ki postane njegov predmet. Zakaj duh je realno bistvo, ki samo sebe nosi skozi gibanje in postajanje. In to danes prezira izobraženec, ki sebe ne dojema iz odsvojitve in postajanja.
Zanimivo je, da se hvali vsebine o tem, kaj da je človek, ob tem pa se prezira dejstvo, da je človek na sebi duh. In tako ni čudno, da o njem ni ničesar določnega izraženo. Duh je brezizrazen, o njem ne beseduje niti filozof. Sicer pa duh v odsvojitvi najbrž ni zanimiv zaradi tega, ker obstaja prepričanje, da se stvarni svet njega ne tiče. Tako da tudi tisti, ki o duhu kaj lepega izrečejo z namenom, da bi bil prepoznan kot tisti, ki ustvari svoj svet, niso dejavni ne vem kako produktivno. Je pa res, da se na drugi strani povzdiguje pojavni svet čistega jaza in abstrakcije človeške narave.
Tisto, kar nekako izstopa in se pojavlja na radio ali v kakem drugem mediju, so interesi človeka, ki pa ne razmišlja kot pojavljajoči se duh. Človeka dojeti brez duha, pomeni jemati ga kot prikazen. To pa seveda ni duh v njegovi odsvojitvi, ampak le stališče, ki ne pripomore k razumevanju dejavnega človeka in tako njegovih interesov, ki jih povsod izžareva. Človek je torej tisti, o katerem je marsikaj izrečenega, pri tem pa se ne upošteva, da je na sebi duh. Hočem reči, tisto, kar je njegov predstavni svet, to ima veljavo, kajti ne dojema se ga kot duha, ki sebe posreduje in svoj svet ustvari. In tako ni čudno, da povsod eksistira in je upoštevan kot oseba in čisti jaz, tisto pa, kar je na sebi kot drugo samega sebe, to pa ni bistveno. Zato odsvojitev duha in njegovo postajanje sploh ni zanimivo, kajti pomembno je samo to, da človek sebe nekako izrazi. Še več, človek naj bo to, kar napravi z besedo in mislijo, zakaj tisto, kar je v nasprotju in je neko preseganje samega sebe, to ni bistveno.
Najbrž bi bilo dobro, da duh spoznava samega sebe in tisto osnovo, v kateri utemelji samega sebe. Tako bi sebi dal možnost, da začne dejansko spoznavati samega sebe v svoji odsvojitvi in postajanju. Danes je človek na sebi abstraktni jaz, zavestna individualnost ali gotovost samega sebe. Zato je spoznavanje duha nujnost, kajti hkrati je to spoznavanje človeka, ki je dober na sebi in tako po svoji dejanskosti. Človek namreč preseže neposrednost in je na sebi duh kot ustvarjeni svet. Zakaj kot naravni človek je zel, zato je bistveno, da sebe dojame kot duha v svoji odsvojitvi.