Izobražen duh danes izdeluje abstraktne svetove, ki jih interpretira in pojasnjuje. Ob tem naj spomnim, da navajeno obnašanje vedenja proizvaja pomanjkljivi svet. To so oblike abstraktnega vedenja, ki ni vezano na postajanje substance. Razen tega je aktiven refleksijski razum, ki izdeluje ločene predstave in dodatno zamegljuje tisto, kar duh prikazuje in se prosto nadaljuje v nekaj drugega. Skratka, izobraženec ni dejaven s principom, s katerim bi predmet dosegel določenost v proti postajanju. Duh verjame v abstraktno vedenje kot tako in zato se ne obremenjuje s postajanjem predmeta in logično sovisnostjo. Navajeno obnašanje vedenja je njegov princip in to zadostuje.
Tisti, ki spremljajo dejavnost izobraženega duha, najbrž izkusijo, da vedenja ne razvije v postajanje. Zato njegov svet v osnovi ni določen in tudi ni ustvarjeni svet, ki bi dosegel postajanje v elementu vedenja. Se pravi, svet izobraženega duha je pomanjkljiv, ker ni razvit v proti postajanje. Danes duh postajanja predmetne substance ne jemlje zares, in to kaže povsod tam, kjer predmetne substance ne razvije v njeno sebi enakost. Zaradi tega izpelje zgolj predstavo tistega, o čem beseduje. Na ta način izpolni le samega sebe, in to tako, da izpelje navajeno obnašanja vedenja in še kakšno refleksijo razuma, ki jo razodeva s smotrom, da odigra kako primerno dopolnilo.
V neposrednem svetu običajno najdemo oblike abstraktnega vedenja ali nebistveno sebstvo. Neposrednost je prežeta od sebstva in je zato brezduhovno vedenje. To je pravzaprav zrta čista zagotovost duha, zakaj duh sebe ve kot čisto sebe vednost ali kot enostavno negativnost. Drugače rečeno, neposrednost je predstava mirujočega subjekta, v kateri je sebstvo predstavljeni subjekt. Potemtakem to ni razviti predmetni svet, ampak nebistveno sebstvo, ki ga duh ve kot zagotovost njega samega. To je torej bivanje, ki je brez opore in razpršeno v abstrakcije. Duh najde užitek v neposrednem svetu, saj je enostavna negativnost kot tisto čisto obče, ki je abstraktno nespremenljivo ali izgotovljeni svet.
Potemtakem mišljenje, ki občuduje navajeno obnašanje vedenja in refleksijo razuma, ne pridela sveta v načinu postajanja, ampak tako, da svoje vedenje nekako odpravi v abstraktno obliko, ki jo razum zunanje razveže v razločke in tako v vzajemno učinkovanje vedenja med seboj. To je bitje, ki zre zasebnost kot negativno vedenje, ki je oblika vedenja ali razločen svet, ki pa ne biva ustvarjeno, kajti svet je le obstoj individualnih predstav, raznovrstna snov torej, ki se jo zatrjuje.
Preverite kako izobražen duh vedenje oblikuje in videli boste, da se ne ukvarja z gibanjem predmetne substance in njenim postajanjem. Tisto, kar je njegov začetek, to je le neposrednost, ki je zgolj nekaj končnega. To je enostranska oblika, ki ni dosegla neskončnosti ali tistega, kar je drugo ali proti postajanje predmetne substance. Izobražen duh s pomočjo razločkov snovi izpelje gibanje razuma, ki predmet razloči v predstave. In te refleksijski razum poveže v abstraktne dejavnike, ki so nekakšen čisti abstraktni svet, ki ne vsebuje nobenega bistva in zunanje sodeluje med seboj. To je tisto zunanje povezovanje razločkov ali videz nečesa, kar ni doseglo svojega proti postajanja in je zato zgolj zbir abstraktnih smislov. Takšne predstave lahko izpelje vsak, ki ga ne zanima odnos stvarnega sveta, ampak samo to, da svoje vedenje nekako izpelje kot enostransko obliko.
Primere izpeljave začetka podarja zlasti novinar, tudi analitik in kak duh, ki izpelje in izdela predstavo svojega vedenja v časniku. Tega duha gibanje predmetne substance in njeno postajanje ne privlači. Niti ga ne zanima logična sovisnost tistega, kar predstavi in je zbir abstraktnih smislov, ki jih zunanje združuje v neko celoto. Pri kopičenju različnih svetov je pomembno samo to, kdo je kaj izrazil, ni pa pomembno, ali svet izvira iz kake osnove ali temelja, v katerem substanca doseže svojo določenost. Skratka, izpeljava začetka je oblika neposrednosti, ki je le tisto obče. Zakaj duh je zadovoljen s tistim, kar odrine od sebe in je neposrednost kot začetek. Ta povsod gospoduje, kajti duh sveta ne dojema iz gibanja in proti postajanja, v katerem doseže substanca svojo temeljno določenost.