Izobraženega duha najbrž ne zanima dejanski svet, saj ga odsvojitev in postajanje substance ne privlači. S posredovanjem svojega vedenja ima težave, kadar je vedenje le čutna zavest, kar pomeni, da vedenje ne doseže postajanja ali svoje dejanskosti. Tako da tisto, kar je neposredni svet, to je le oblika abstraktnega vedenja. Duh razvije momente zavesti, ki jih sprevrača v nekaj drugega, vendar ne dosežejo postajanja. Duh tako odseva le negativno sebstvo, ki ga zunanje razvije kot neko čutno vedenje in poveže s kakim drugim vedenjem, ki je prosto vsake določenosti.
Izobražen duh kaže, da ne spoštuje dejanskega sveta, saj ni dejaven s smotrom, da ga vzpostavi kot čisti dojem. Zanimajo ga zgolj oblike vedenja, v katerih pa vedenje ni vezano na nobeno osnovo. Izobražen duh občuduje zgolj obliko vedenja, saj v njo vključi kak osebni interes, ki bi naj bil ravno tako zanimiv kot dejanski svet. Zato je njegov svet skupek mnogih razločkov, ki jih izpelje abstraktni razum. Razum je namreč najmočnejše orodje, saj ga povsod hvali in občuduje, ker je to sila, s katero je mogoče narediti tudi kak videz sveta, ki je primeren dejanskemu svetu.
Dejanskega sveta se danes ne spoštuje, saj ima povsod prednost abstraktno vedenje kot tako. Tako da tisto, kar je hvaljeno in povzdignjeno kot svet, to je le abstraktna oblika vedenja. »To je jaz, vedenje, ki predmet ve le zato, ker on je, in ki lahko je ali pa tudi ni.« Duh je zadovoljen z abstraktno obliko vedenja, ki je nekaj končnega. Končnost pa dejanskosti ne doseže in tako tudi ne neskončnosti in postajanja. Da bi končnost dosegla svojo dejanskost, je nujno, da doseže neskončnost, tj. dejanskost, ki je določena kot negacija končnega. To je tista dejavnost duha, ko substanca v elementu vedenja doseže proti postajanje.
Izobražen duh posreduje svoje vedenje, vendar pa ne pridela postajanja, ampak samo svet, ki se nadaljuje v neki drugi svet, ki je ali pa ni zunanje povezan med seboj. Na ta način izpelje obliko vedenja, ki jo raztegne v neko drugo abstraktno obliko vedenja. To je tisto vedenje, ki je pokazano v svojem nastajanju, saj se prosto nadaljuje kot učinkovanje vedenja s seboj. To je pravzaprav nekakšen predstavljeni svet tistega, kar abstraktni razum pridela z lahkoto in je obče čutne gotovosti. Se pravi, sveta ne utemelji v določeni osnovi, saj ga oblikuje abstraktni razum, ki svet loči v razločke, s katerimi pridobi svet na širjavi. Zavest je le čisti jaz, ki zre sebe kot neko napredovanje v daljavo sveta, ki pa seveda ni predmetni svet, ampak abstraktna stvar, ki ni dosegla svoje dejanskosti.
Pri abstraktnem izdelovanju sveta ne pride v poštev logična sovisnost, niti izdelovanje kakega nasprotja, ampak samo to, da duh pridela igro abstrakcij, ki bi naj bila zanimiva, če je izdelan tak videz, da igra pridobi na vsebini tistega, kar se želi prikazati kot abstraktno stvar, ki je prosto oblikovana in ne doseže postajanja. To je igra abstrakcij, ki jo menda vsak duh zaznava, če je pozoren na to, kako izobražen duh svoj svet sestavlja v neko celoto. Ta mu nastane tako, da svoje vedenje najprej predstavi v neposredni obliki, iz katere izpelje neko drugo obliko vedenja. Tako nastanejo svetovi, ki ne izvirajo iz osnove ali temelja. Zakaj izobražen duh svojega vedenja ne razvije v postajanje substance, ampak ga prosto zunanje povezuje skozi igro abstrakcij, v kateri pa predmet ne doseže dejanskosti, zakaj duh brani kontinuiteto svojega vedenja.
Zgornja izpeljava ni namenjena temu, da bi izobraženega duha očrnila. Kajti poskušam le opozoriti, da svet, ki ga duh prikazuje, ni ustvarjeni svet, ampak svet, ki ga pridela abstraktni razum, ki je danes povsod navzoč in cenjen. Zakaj izobražen duh še ne spoštuje nastajajočega vedenja in logične sovisnosti, ki bi naj bila izražena skozi postajanje substance ali element vedenja. To je tisto, česa duh ne upošteva, ko izpeljuje svoje vedenje, ki dejanskosti ne doseže. Se pravi svet ne izvira iz postavljene osnove, ker duha gibanje substance in postajanje ne privlači. To so znamenja, ki odkrivajo, da izobražen duh ni dejaven s principom, ampak tako, kot mu to narekuje razum.