V substanci prežeti od individualnosti je mogoče najti izvorno naravo individualnosti, kar je izražen talent posameznika. Duh je dejaven tako, da vzajemno učinkuje s seboj, in to s smotrom, da udejanji svojo izobrazbo, tj. izvorno naravo zavesti. To pa je realnost prepojena od individualnosti, ki pripada zavesti kot smoter in kot nasprotje navzoče dejanskosti. To je torej udejanjanje kot odnos smotra do čisto oblikovane dejanskosti. Kar je neka vsebina smotra kot čista realnost. Pri tem je odločno naglasiti, da duh izpolni samo smoter. In tako je tisto, kar je neka izvorna narava, ki kaže neko bit, le neki njegov interes. Zavest si je gotova sebe kot realnosti, ki pa ne doseže izpolnitve v postajanju.
Posameznik razodeva resnično početje zavesti, ki je enotnost početja in biti, težnje in izvrševanja smotra. To je tista abstraktna stvar, ki se jo zgolj zatrjuje. Drugače rečeno, stvar ni nič drugega kot prežemanje substance in individualnosti. Tako namreč pride do zavesti substanca, ki pa ne doseže postajanja. Zato je stvar sama v neposrednosti zgolj tisto obče, ki velja kot abstraktna stvar. Se pravi, početje zavesti je početje individua, ki izpelje stvar kot početje zavesti in s tem nasprotje kot smoter. Rečeno s Heglovo mislijo, »čisto početje, ki nič ne počne, naredi za stvar samo«. To je posameznik, katerega početje je neko uživanje samega sebe, kajti udejanja zgolj občo stvar, ki je prežeta od individualnosti.
Tisto neposredno je talent individua ali izvorna narava, ki jo velja motriti kot realnost. Izvorna narava je v početju oblikovana, kajti individuum ima smoter, da izreče izvorno določno naravo v interesu, da naredi o sebi dojem. Na ta način je zavest sebe zagotova skozi prežemanje individualnosti in biti. Kar je izpeljano delo zavesti kot »enotnost početja in biti, hotenja in izvrševanja.« Pa je tisto, kar zavest zatrjuje kot neposredno abstraktno stvar, naključnost individualnega početja. Rečeno še drugače, početje individua izpelje smoter kot smoter, ki ga naredi za abstraktno stvar samo. Čista stvar sama je »bit, ki je jaz, ali jaz, ki je bit.«
Individualnost želi izvorno naravo izpeljati s smotrom, da naredi nekaj za stvar in zato jemlje svoje početje kot interes na stvari. Zavesti ne gre za stvar kot posamezno, temveč za tisto obče stvari. Zato tudi kaže in hvali le lasten interes in uživa sebe samo. Kar pa ni nič drugega kot goljufija sebe samega, kajti zavesti gre samo za čisto stvar, ki pa ni stvar v svojem postajanju, temveč je zgolj abstraktna stvar kot neposrednost. Zavest torej izkusi početje posameznega individua, izkusi pa tudi to, da noben od momentov ni subjekt, kajti stvar sama je prežeta od individualnosti. Pa je tisto, kar se je določilo kot abstraktno stvar, zgolj kategorija.
Tisto torej, kar je absolutna realnost, to je abstraktna občost, ki ni dosegla svoje izpolnitve, saj je brez vsebine. Izvorna narava zavesti je od individualnosti prežeta realnost, ki stopa v početju v svoj razloček. Se pravi, realnost je navzoča kot smoter, ki je tisto nasprotno navzoči dejanskosti. To je pravzaprav gibanje smotra kot udejanjanje oblikovane dejanskosti. Tisto izvorno bistvo je na sebi dejanskost, saj je v početju oblikovano. Početje je neko predstavljanje še ne predstavljene biti v obliko predstavljene biti. Kajti tisto, kar je neka dejanskost, to je na sebi izvorna narava, ki se skozi razdvajajoče početje izreka kot izvorna narava. Temu početju bi lahko rekli prehod smotra v dejanskost. Oba si med seboj ustrezata, kajti vse je individualnost, katere dojem je, da si je sebe gotova skozi prežemanje individualnosti in biti. To je torej izvorna narava ali abstraktna stvar, ki se jo zatrjuje.