Filozof se danes vznemirja z abstraktnim vedenjem, ne pa s predmetnim bistvom filozofije. Hvali svoje poglede in možne razlage, tako da tisto, kar mu nastane kot njegov neposredni svet, še ni predmetno bistvo, ampak svet raztresen v abstrakcije. To je njegov predstavljeni svet, ki ga podarja drugim, kot odtujeno vedenje. On namreč sveta še ne dojema iz gibanja substance in njenega proti postajanja. To je razlog, zakaj ne napreduje in zakaj ni zmožen osvoboditi svojega vedenja, ki ga podarja kot nekaj, kar je njegov odtujeni pojavni svet, ki je zgolj neki predstavljeni subjekt.
Ali ste že kdaj prisluhnili filozofu, ki je mislil predmetni svet s ciljem, da razodene in določi njegovo bistvo na način postajanja? Verjetno ne, kajti filozof danes ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance, ampak vedno tako, da svoje vedenje nadaljuje in ga razširja kot neko igro abstrakcij in njegove domiselnosti. To pomeni, da je dejaven pomanjkljivo in sploh ne kot duh, ki svoje vedenje posreduje in ga izrazi kot substanco. Kar odkrije, da filozof prikazuje svoje abstraktno vedenje tako, kot da ne ve, da je gibanje predmetne substance najbolj pomembno. Pa je ona zunanja drža filozofa, s katero pridela samo primerno obliko abstraktnega vedenja, nekakšna drža čistega jaza, ki izpeljuje sebstvo. To veliko pove, saj dejavnost čistega jaza očitno kaže, da mu ne gre za to, da realizira predmetno bistvo v obliki logične sovisnosti ali proti postajanja.
Filozof ne naredi dovolj za to, da bi deloval svobodno in v interesu gibanja predmetne substance. Menda verjame, da lahko njegovo vedenje kot tako zastopa gibanje predmetne substance. In to tudi povsod izžareva, kajti dejaven ni svobodno, ampak nesvobodno in zato nedosledno.
Kako naj duh v abstraktni filozofiji spozna predmet filozofije, če pa bistvo predmeta filozofije ne doseže niti postajanja. Dojeti filozofijo, pomeni predmet filozofije najprej vzpostaviti v temelju. Zato abstraktne vsebine, ki se jih predstavlja, nimajo resnične vrednosti, saj ne dosežejo postajanja. Namreč tisto sprevračanje abstraktne vsebine in njeno pojasnjevanje, se ne ukvarja s predmetnim bistvom filozofije, saj abstraktno vedenje podarja le neko vrenje substance. Ta svet pa ni nobeno predmetno bistvo, ampak igra abstraktnega vedenja, ki filozofijo razblinja v abstraktno bivanje, ki sem ga poskušal zgornjo podobo predstaviti.
Za filozofa, ki se je udomačil v abstraktni filozofiji, ne obstaja postajanje substance. Zakaj on verjame, da filozofija ni nič drugega kot abstraktno vedenje. To pa je zgolj oblika vedenja, ki se nadaljuje in v drugo ne prehaja. Abstraktno bistvo filozofije se zato izgublja v praznih abstrakcijah, ker ne doseže nobenega postajanja. Svet pa, ki ne doseže postajanja, je le širjava abstraktne vednosti, ki nima nobene meje. To je razlog, zakaj filozofija ni razumljena in zakaj je dolgočasna in nezanimiva.
Filozofija danes podarja nedojemljivi neposredni svet, ki preide v neko predstavo. Pa je vprašanje, čemu to predstavljanje koristi. Namreč filozofijo bi naj bila duhu dojemljiva tedaj, ko je posredovana in določena v svojem temelju, ki drži v sebi njeno bistvo. Ko pa filozofija nima bistva in se jo posreduje kot abstraktno čisto vednost, je nerazumljiva. Zakaj v svoji osnovi ni določena kot predmet, ki stopi v odnos s seboj. To želi reči, da filozofija, ki je zgolj abstraktna čista vednost, ne izhaja iz temelja in je zaradi tega na sebi nerazumljiva in nezanimiva. Kajti to, da je zgolj predstava čiste vednosti, to jo dela nedojemljivo, saj ni nič drugega kot čista abstraktna vednost.
Če se abstraktno filozofijo ne bo omejilo na njen predmet, bo nerazumljiva in nezanimiva še nadalje. Tista njena širjava jo dela nezanimivo, saj se sama s seboj ne posreduje in je brez določenega bistva; ni dojemljiva, ker je popolnoma abstraktna. Brez temelja je namreč filozofija vse, kar se najde v knjigah ali kakih abstraktnih razlagah, ki jih spišejo poznavalci abstraktne filozofije.
Naj naglasim, filozof bi naj dojemal predmet filozofije skozi njegovo postajanje. Se pravi, moral bi biti dejaven kot svoboden duh, ki spoštuje gibanje predmetne substance.