Lagodno in brez cilja je menda dejaven izobražen duh. Venomer izvaja ponavljanja in tolmačenja svojega abstraktnega vedenja, pri tem pa nič novega ne ustvari. Kar podarja ni nič drugega kot čista vednost, ki je mirujoča neposrednost in sploh ni noben razviti predmetni svet v elementu vedenja ali proti postajanju. Zaradi tega je njegov svet le odtujena čista vednost, ki ne doseže postajanja, ker duhu ne gre za gibanje predmetne substance, ki čez postajanje doseže sebi enakost in tako njeno razdvajanje. Takšna pomanjkljiva dejavnost ni rodovitna, saj pridela le pojavni svet.
Duh še ni prišel do spoznanja, da je abstraktno vedenje nujno posredovati in ga vzpostaviti skozi predmetni element. V dojemanju samega sebe ne napreduje toliko, da bi se vprašal, ali neposrednost doseže drugo-bit v proti postajanju. Njegov interes je edino v tem, da abstraktno vedenje artikulira in da drugim sporoči, da v sebi nosi ogromne količine vedenja, ki ga lahko vedno podari in iz njega naredi kako predstavo, ki jo lahko nadgradi ali dopolni tako, da bo dobila videz, kot da v njej biva samo bistvo sveta. Menda zaradi tega vsak dan nabira novo abstraktno vedenje, ki ga poskuša dojeti, da bi ga kdaj drugič predstavil in tako pokazal, da odčitava sodobna dela in da dojema sodoben čas. To pa še ni vse, kajti tudi dogodke komentira in jih s kakim pojasnjevanjem popestri. Največ veselja menda uresniči, ko izkuša svoje vedenje kot nekaj, kar je za druge. Abstraktno vedenje je uporabno in koristi tudi drugim, pa je jasno, da poskuša pridobiti kakšno novo vedenje, kajti tako začuti sebe v sedanjem času. Čas izdeluje nova znanja, ki jih je nujno zasledovati, če želi duh aktivno sodelovati pri umevanju sodobnega časa, ki abstraktno vedenje posebej naglašuje.
Neodločnost tega časa zlasti odseva izobražen duh, ki se izgublja v abstraktnem vedenju in lahkomiselnosti. Čas ne dojema kot zdaj ali kot trenutek, ampak kot neizpolnjeno abstrakcijo, ki mu podarja le nebistveno širjavo sveta. Tako da tisto, kar je neko stališče mišljenja, to je le njegov pojavni svet. Tega občuduje in slavi povsod, ker je to svet abstraktnega vedenja, ki nima nobene meje. Zato je tudi vedno v enotnosti s seboj in tistim, kar odtuji. Zakaj nebistveno sebstvo je abstraktno vedenje, ki ga lahko zavest pojasnjuje in iz njega izpelje kak možen svet. Duh podarja videz, kot da je možen svet tisto, kar ga izpolni.
Pravzaprav duh sedanjega časa ne kaže v stopnjevanosti, kajti tistega, kar odrine od sebe in je abstrakcija sebstva, ne dojema kot gibanje predmetne substance, ampak kot uveljavljanje abstraktnega vedenja. Na ta način je mogoče predstaviti prostranstvo sveta, ki pa ni vezan na gibanje predmetne substance, kajti duh sebstvo zgolj odtuji in prosto oblikuje. To pa ni dojemanje in postajanje predmetne substance, ampak izpeljeva abstraktnega vedenja. Takšna dejavnost ne spoštuje elementa vedenja in postajanja, ki utemelji odnos substance do sebe.
Dejavnost brez cilja ni dejavnost, ki izdeluje gibanje in postajanje substance. Zaradi tega substanca ne doseže drugo-biti ali postajanja njene sebi enakosti, ampak se prosto nadaljuje in izgine v neskončnost. Duh torej ni dejaven v interesu, da doseže čisti dojem kot razvejane obče momente. Sebe ne izpolni na način gibanja substance in postajanja, ampak kot tistega, ki svoje vedenje odrine od sebe in ga prosto širi tako kot mu to veleva abstraktni razum ali zavest. Pomanjkljiva dejavnost duha sodobnega časa ne izpelje, saj se čas ne pojavlja kot zdaj ali kot izstopanje iz sebe, ampak kot prostor, ki je izvensebsnost. Duh torej ni dejaven tako, da bi proizvajal čas skozi postajanje substance.
Sodoben čas bistvo in njegovo postajanje spregleduje, saj duh ni dejaven v načinu in s ciljem, da bistvo postavi v občih momentih, tj. kot čisti dojem, s katerim je predmet v svoji osnovi določen na sebi. Namesto določenosti izpelje čisti jaz, ki pa ne spoštuje gibanja predmetne substance in njenega bistva. Natančno vzeto, svet obvladuje čisti jaz, ki pa časa ne spoštuje, saj beži pred realnostjo in se zateka v možne svetove, kjer najde le sebe kot tistega, ki idealizira brezduhovno sebstvo.