Tisti, ki niso raziskovali Heglove filozofije, seveda ne vedo, na kakšen način si duh odsvoji samega sebe in se postavi kot predmet. Prav tako nimajo predstave o nastajajočem vedenju in o tem, kako duh vedenje vzpostavi. Sicer pa o vedenju zelo malo besedujejo izobraženci, verjetno zato, ker jih pojem vedenja ne privlači. No, najbrž bi bilo dobro, če bi šolski sistem pojem abstraktnega vedenja predstavil mlademu duhu skozi predmet filozofije.
Danes se ceni samo abstraktno vedenje in količine vedenja, ne pa vedenja kot postajanje predmetne substance, v katerem substanca doseže sebi enakost. Se pravi, duha ne mika utemeljitev vedenja, ampak samo dovršene oblike vedenja, ki se jih povsod predstavlja, ker se vedenja ne dojema iz odsvojitve in elementa vedenja, v katerem doseže substanca svojo razdvojenost. To pove, da duh ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance. Ko pa duh sebe izpolni tako, da odloča iz sebe, gibanja predmetne substance in njenega postajanja v elementu vedenja ne spoštuje. To odseva, da tisto, kar od sebe odrine, ne doseže določenosti v proti postajanju. Pa je jasno, da duha gibanje predmetne substance ne privlači, saj se zanaša na instinkt, ki favorizira vedenje kot tako in čisti jaz. Vedenje, če ga duh razvije v primerno predstavo, lahko celo nastopa v ugledu gibanja predmetne substance. Zato ni nenavadno, da je odločanje iz sebe dobilo pravico zastopati gibanje predmetne substance in njen pojem.
Da je duh dejaven brez principa in s smotrom, da predstavi sebe kot subjekta, o tem govori ono odločanje iz sebe. Zakaj, kar odločanje iz sebe izrazi, to so le neizpolnjene abstrakcije, ki eksistirajo ena poleg druge. To torej ni predmetna substanca razvita v njeno sebi enakost, ampak sebstvo razblinjeno v abstrakcije. In to poskuša pokazati zgornja abstrakcija, ki odseva svet razvezan v abstrakcije.
Odločanje iz sebe je danes zaželeno, ker se baje človek tudi tako izpolni. Namesto da sebe izpolni na način svoje odsvojitve, odigra to neko osebno dejavnost, vendar pa ni dejaven v korist gibanja substance. Zakaj tisto, kar pred seboj oblikuje, to je le abstrakcija jaza, ki pa ni posredovana substanca s seboj, ampak samo njena predstavitev. To je torej neki neposredni svet, ki ga čisti jaz posreduje in širi v druge oblike abstraktnega vedenja. Se pravi, kadar jaz sebe izpolni tako, da odloča iz sebe, predmetne substance ne razvije v njeno temeljno obliko, skozi katero substanca doseže svoje dejansko določenost. Povedano še tako, odločanje iz sebe je dejavnost, ko substanca ne doseže proti postajanja, saj je duh dejaven na način čistega jaza, ki pa prezira gibanje substance in logično sovisnost v elementu vedenja.
Duh, ki odloča iz sebe, je dejaven subjektivno in sploh ne v interesu, da izpelje svoje sebstvo in ga postavi kot predmet. Tega prizadevanja danes ni videti, kajti postajanje duha in posredovanje substance v proti postajanje, ki je njena določenost, tega duh ne demonstrira. Duha zanimajo samo predstavitve abstraktnega vedenja, ki jih oblikuje v posamezne predstave, katerih celota je ena brezmejna abstraktna predstava, v kateri je zaobjeto veliko abstraktnega vedenja ali tisto, kar je ubesedil in mu je nastalo z odločanjem iz sebe.
Odločanje iz sebe je popularno zlasti tedaj, ko duh ni dejaven natančno, ampak kot zavest, ki se nekako zunanje predstavi s smotrom, da izrazi neko vednost neposredno.