Duh v parlamentu je velikokrat dejaven pomanjkljivo, posebej tedaj, ko ni dejaven v interesu obče ideje in predmetne substance. Se pravi, kadar poslanec izdeluje abstraktne predstave in uveljavlja svoj interes, ni dejaven v interesu duha ljudstva, ampak kot posameznik, ki se ne zaveda, da je bil voljen v parlament s ciljem, da zastopa interes duha ljudstva.
Osebnega prepričanja pa ne podarja samo poslanec, temveč tudi novinar, ki uveljavlja prazno prikazen vedenja in abstraktno pojasnjevanje, realnost in njeno dejanskost pa bojkotira. Ta novinar kot da nima pojma o tem, kaj je realnost in kaj njena dejanskost. Zaradi tega tudi daje svoje poglede in interpretacije brezduhovnega sebstva, ki so zgolj njegov dogmatizem.
Sicer pa bi naj duh, ki je danes dejaven v parlamentu ali pa kot novinar, dojel sebe kot duha in ne kot osebo, ki odmetava svoje poglede in prezira realnost in njeno dejanskost. Kot duh bi naj bil dejaven tako, da svoje vedenje postavi kot predmet. Se pravi, do sebstva in predmetne substance bi naj bil odgovoren na način določanja substance. Namreč, kadar ni dejaven kot tisti, ki sebe odpravi in se postavi kot predmet, ni dejaven kot duh. Njegovo delo je samo v tem, da odmeče kake mirujoče določenosti, ki jih pojasnjuje in členi v predstave.
Kadar duh hvali osebno mnenje in ga predstavi kot brezduhovno sebstvo, tedaj zagotovo ni dejaven v interesu predmetne substance, ampak kot tisti, ki podarja kako lastno slepilo ali predstavo. Obči interes spregleduje in je dejaven celo proti njemu. Se pravi, zadovoljuje le sebe in svoje prepričanje. Tako kaže subjektivno strast in partikularni interes. To pa je tista dejavnost, ki pove, da ga ne zanima dojem ali vedenje o temle subjektu kot substanci.
Delo duha ni v tem, da izpelje brezduhovno sebstvo in odmeče kako svojo prepričanost. Duh mora biti dejaven v interesu postajanja predmetne substance, le tako ne izraža svojega osebnega nagnjenja ali tistega, kar je njegov nenavaden interes. Se pravi, gibanje predmetne substance in njeno postajanje je tisto, kar naj proizvaja. Lep primer dejavnosti, ko duh ni dejaven v interesu predmeta, je levičar, ki danes v parlamentu hvali svoj interes in tiste neke subjektivne poglede, ki niso nič drugega kot njegova prepričanost. Tisto namreč, kar podarja drugim, ni noben resničen svet, ampak osebno razpoloženje, s katerim hvali le svoje brezduhovno sebstvo ali sebe kot abstraktno osebo. Levičarja ne zanima stvaren svet, ampak samo njegova osebna sanjarija ali tiste neke posebnosti, ki jih najde v sebi in o katerih govori kot o nečem, kar nima nobenega obstoja in se prosto nadaljuje v različne predstave.
Primer subjektivne dejavnosti je gibanje praznih besed in misli, ko ne gre za noben določen predmetni svet, ki bi ga duh razvil in predstavil kot dejansko vedenje. Namesto da si odsvoji samega sebe in brezduhovno sebstvo postavi kot predmet, uveljavlja svoje interese, s katerimi pa izrazi samo to, da ni dejaven v interesu predmetne substance. In res, danes lahko v parlamentu večkrat spremljamo to ničevo igro besed in misli, ki predmetno substanco bojkotira, se pa ukvarja s posebnimi dobički ali s posredovanjem brezduhovnega sebstva ali tistim, kar iztrga iz njega in je nekaj, kar ni vezano na noben obstoj substance.
To, da duh ni dejaven v interesu predmetne substance, to izpričuje, da besediči in uveljavlja osebne poglede ali prikazni čistega jaza, ki so zgolj vnanjske eksistence.