Zadovoljen sem s seboj in tudi s svojimi spisi. Pravzaprav sem lahko vesel, saj sem kar nekaj sveta naredil in tudi o sodobni umetnosti sem tu in tam besedoval. Zavedam se, da svet ni le čisto vedenje, ki daje dober občutek, ampak je odločilno posredovanje in proti postajanje. Svet je nujno dojeti v popolni podobi ali tako, da se realnost razvije v njeno dejanskost. Zakaj tisto odmetavanje praznih misli in izdelovanje posebnih interesov, ne naredi resničnega sveta, niti dobrega občutka, če se človek oddalji od realnosti. Potem njegov svet ni nič pozitivnega in na njem ne nastane nič novega, kajti tisto napredovanje na način praznega odmetavanja misli in izdelovanja razločkov, ne podarja sveta, ki je ustvarjen na način gibanja predmetne substance. Pomanjkljiva dejavnost pridela lahkomiselni svet, s katerim duh samega sebe ne odsvoji in svojega vedenja ne postavi kot predmet. Mimogrede, mladega duha bi morali vzgajati k temu, da začne spoštovati svojo odsvojitev in svet, ki ga ustvari na sebi. Zakaj potem bo začel spoštovati določenost sveta in njegovo osnovo.
Izobraženec nikjer ne omenja ustvarjeni svet in dejavnega duha. Niti ne omenja mišljenja in logične sovisnosti. To, da ne govori o tem, da je svet nujno ustvariti, to pove, da je ujetnik abstraktnega vedenja in prepričanja, da svet ni nič drugega kot njegovo abstraktno vedenje. O tem je govora povsod, kjer nastopa in pojasnjuje svoje vedenje. Njegov svet ni ustvarjeni, ampak je zgolj oblika čiste vednosti. To kaže, da se njegov svet zunanje prežema med seboj in nima svoje določenosti na sebi. Morda zgornja ilustracija prikazuje abstraktno stvar, ki je pridelana s prežemanjem različnih momentov, ki se zunanje stikajo, da zagotovijo neko medsebojno eksistenco in tako tudi prazno življenje abstraktne stvari.
Duh ni zgolj širjava abstraktnega vedenja, ampak je najprej neposrednost in potem drugo te neposrednosti. To je namreč način, s katerim pridela skozi posredovanje neposrednosti njeno postajanje ali drugo nje same. Zakaj ravno to, da svoje vedenje odpravi in ga postavi kot predmet, to je umno postajanje. Namreč tisto, kar je zgolj drugačenje vedenja, to ni nič umnega, temveč je umno postajanje tistega, kar je razdvojena substanca, ki je popolna podoba neposrednosti ali končnosti, ki je dosegla svojo neskončnost. To pa je Eno, v katerem je doseženo razmerje nečesa prvega in drugega. Duh torej, ki s posredovanjem doseže umno razmerje substance, doseže postajanje substance ali njeno določenost.
Nezanimiv je duh, ki sebe ohranja na način čistega jaza in abstraktnega vedenja, ki ga enostavno odrine od sebe, pri tem pa ne zaznava, da je z odmetavanjem misli pridelal zgolj abstrakcijo sebstva, ki ni nič drugega kot abstraktna stvar. Drugače rečeno, ko duh iz brezduhovnega sebstva naredi neki drugi svet sebstva, ki ga lahko razširja in zunanje povezuje, ni dejaven kot duh. Takšno početje lahko zasledimo v medijih, ko kak profesor razkazuje svojo lahkomiselnost s smotrom, da hvali svoje vedenje in tako pove, da se ni usposobil za to, da bi brezduhovno sebstvo postavil kot predmet in deloval kot se to spodobi za profesorja. Je pa res, da je tisto, kar je nasprotje njega samega, neizpolnjena abstrakcija, ki ni nič drugega kot od sebstva prežeti svet, ki pa ni noben predmetni svet.
Duh naj ne bi zgolj ubesedil svojega vedenja in deloval brez cilja. Ampak bi naj bil dejaven v interesu postajanja ali določenosti predmetne substance. Le tako je mogoče pridelati svet, ki je na sebi določen. Kajti substanca ni zgolj abstraktna stvar, ki se nadaljuje v nekaj drugega, ampak je določena na sebi v proti postajanju ali v svoji sebi enakosti.