Danes ni dovolj, da izobraženec bere knjižna dela in strokovne sestavke, ki so napisani s smotrom, da izrazijo kako abstraktno vedenje. Pri bralni aktivnosti duh ne ustvarja sveta. Drugače pa je, ko duh s posredovanjem konkretne realnosti in njene dejanskosti, sebi pokaže, da svet misli in ga tudi ustvarja. To je potem neka nasprotna dejavnost, ko je dejaven na način nastajajočega vedenja in svoje odsvojitve. Zakaj nastajajoče vedenje odseva zlasti to, da svoje sebstvo odsvoji in ga vzpostaviti v njegovi osnovi ali temelju, s smotrom, da je substanca v svoji popolni podobi določena na sebi. To je dejavnost, ko duh razvije svoje vedenje in ga postavi kot razdvojeno substanco, kar ni zgolj oblika odtujenega sebstva ali abstraktna neposrednost, ki je čisto zagotavljanje, temveč je sebstvo razvito kot vedenje v proti postajanje, v katerem substanca doseže tisto drugo ali svojo sebi enakost.
Duh naj ne bi odtujil zgolj neko abstraktno obliko vedenja, temveč bi naj svoje vedenje razvil v predmetno podobo. To se pravi, vedenje bi naj dojel kot razvito obliko predmetne substance v njenem proti postajanju. Tako predmet ni zgolj abstraktno vedenje, temveč je razvit v svojo popolno podobo, v kateri realnost doseže svojo dejanskost. To je namreč tista podoba nastajajočega vedenja, ko substanca doseže svojo razdvojitev, s tem pa proti postajanje ali sebi enakost, ki so njeni obči momenti. Kar je element vedenja, v katerem je substanca zamejena na drugo-bit ali na njeno določenost, duh pa na postajanje svojega vedenja.
Da ni zanimanja za nastajajoče vedenje, to je znamenje, da se duh s svojo odsvojitvijo in gibanjem predmetne substance ne ukvarja. Ne zdi se mu nujno, da svoje vedenje dojame iz postajanja in kot predmet. Potemtakem ga zanima samo pojavni svet vedenja v njegovi širjavi. Odločilno je, da izpelje svoje poglede in da realizira čisti jaz. Čisti jaz je nekakšen pojasnjevalec ali interpret njegovega vedenja, kajti on realizira izobrazbo in naučenost. Izobrazba in naučenost ga povsod spremljata in čuvata, pa je jasno, da se v svetu, ki nastaja onstran nastajajočega vedenja, zelo dobro počuti. Izobraženec najde povsod enotnost s seboj, ker mu ne gre za dejansko izpolnitev, ampak za to, da čisti jaz realizira njegovo naučenost.
Sicer pa je duh danes dejaven kot čisti jaz, ki uživa samega sebe in je zadovoljen s tem, kar pridela kot svet, ki je zagotovost samega sebe. To je namreč svet, ki je le njegovo abstraktno vedenje, ki pa svoje dejanskosti v proti postajanju ne doseže. Se pravi, neposrednost kot abstraktni svet, ki ga čisti jaz odmeče, to je svet zunaj mišljenja, ali, to je zgolj pojavni svet čistega jaza, ki ima izpolnitev zunaj sebe. Ali, to je bivanje sveta v neposrednosti, ki ni nič drugega kot njegovo vedenje. Kar zatrdi, da čistemu jazu ne gre za predmetni svet ali oblika nastajajočega vedenja, ampak za svet, ki je zagotovost samega sebe.
Nastajajoče vedenje je torej tisto, v katerem substanca doseže svojo popolno podobo, tj. njeno določenost. To je namreč svet realnosti in njene dejanskosti, ali, to je svet, ki bi ga naj duh vzpostavil, da bi bil dejaven kot duh. Da duh sebe uresniči, je nujno, da sebstvo odsvoji skozi gibanje substance in ga razvije v popolno podobo. Zakaj ravno to gibanje je nastajajoče vedenje, v katerem substanca doseže svojo popolno izpolnitev. To je torej tista izpolnitev, ko je sebstvo v popolni podobi postavljeno tako, kot mu to gre po gibanju substance. Kajti, ko sebstvo ni določeno in se prosto nadaljuje v nekaj nasprotnega, realnost ne doseže svoje določenosti v dejanskem proti postajanju ali svoji sebi enakosti.
Nastajajoče vedenje vsebuje to, da substanca skozi razdvojitev doseže popolno podobo.