Človek kot vsak drugi, ki osmišlja sebe skozi odsvojitev, poskuša ustvariti svoj svet. Nekoč v mladih letih košarkar, nato človek, ki je začel brati filozofska dela, ki pa jih ni dojel. In sem vztrajal in bral in ponovno bral, da bi filozofijo dojel. Pravzaprav, to je bila neka notranja energija, ki me je nagovarjala, naj spoznam osnove filozofije. In tako sem mnoga filozofska dela prebral, vendar jih nisem doumel. In potem sem dobil v roke Heglovo Fenomenologijo duha ali biser nastajajočega vedenja; od tu naprej sem bil zvest Heglovi filozofiji.
Tisto torej, kar je vplivalo name, je bil Heglov Sistem vede, ki ga še danes berem, ker je to temeljni svet, ki utemeljuje duha skozi njegovo odsvojitev, nastajajoče vedenje, logično sovisnost in še mnoge druge pojme, ki jih razodeva. Ne znam natančno povedati, zakaj sem občudoval ravno Heglovo filozofijo. Verjetno sem jo bral v upanju, da mi bo razjasnila duha in človeka v njegovi odsvojitvi. Danes zanesljivo vem, da je Sistem vede osnova, v kateri duh spoznava samega sebe v svoji odsvojitvi, ker je to spoznavanje notranje nujnosti.
Poleg filozofije me je zanimal tudi umetniški svet. Šest let sem pisal pesmi, napisal sem jih okrog 400, s katerimi pa nisem bil najbolj zadovoljen. Hegla sem vseskozi bral, tako da tisto, kar je bila neka dejavnost zraven, to je bila le radovednost. Zanimala me je filozofija, njeno dojemanje in pisana beseda. In tako sem tu in tam naredil kakšen zapis tega, kar me je vznemirjalo in sem menil, da bi bilo dobro ubesediti. In glej ga, danes zaznavam sebe iz dojemanja Heglove filozofije in kot tistega, ki je zmožen kaj povedati o njej.
Izobraženec ne dojema svoje naloge. Preveč se naslanja na lastno naučenost in abstraktne kategorije, svojega vedenja pa ne odpravi in postavi kot predmet. Živi in deluje iz samega sebe in verjame, da lahko najde v sebi resničen svet. V bistvu izžareva, da svojega vedenja ni sposoben odsvojiti in da ga gibanje predmetne substance in njeno postajanje sploh ne prevzameta. Od tukaj toliko čiste sebe vednosti in pojasnjevanja abstraktnega vedenja, ki odkriva, da sveta ne dojema iz postajanja. Videz daje tak, kot da je dejaven s smotrom, da drugim pokaže, koliko vedenja nosi v sebi in koliko predstavnega sveta je sposoben iz njega narediti. Razen tega govori o naučenosti in možnih svetovih, gibanje substance, realnost in njeno dejanskost pa enostavno prezira.
Danes z zadovoljstvom razkrivam duha v njegovi pojavnosti, prav tisto, kar so najbolj zanimivi pojmi Heglove filozofije, ki jih, vsaj tako upam, v začetnem gibanju demonstriram. Zavedam se, da je gibanje substance težka snov, vem pa tudi, da je predmet filozofije nerazumljiv, saj je to področje, ki se ga izogibajo filozofi. No, jaz danes vem, da je dojemanje Heglove filozofije nujnost, saj gre za gibanje notranjega sveta.
Moje potovanje v globine Heglove filozofije se je torej izplačalo. Zdi se mi, da živim bolj produktivno, ker sem sposoben pridelati lasten svet. Bralcem skušam pokazati, da svet ni zgolj nekaj neposrednega ali kako abstraktno vedenje, temveč je gibanje nastajajočega vedenja, odsvojitev, logična sovisnost in postajanje. Svet ni zgolj odmetano vedenje ali izdelovanje predstav o njem. V vsakdanjem življenju svet nastaja drugače ali tako, da ne doseže postajanja in se zato nadaljuje v kaj drugega. Včasih tako, kakor to odseva čisti jaz, ki je postal nekakšen pričujoč razvratnež tega časa, saj hvali površnost in čisto sebe vednost.
Naj naglasim, množine vedenja in prebrane knjige ne dajo človeku toliko, kot mu podarja Heglova filozofija. V njej človek najde vse, kar potrebuje za to, da sebe dojame v svoji odsvojitvi. Kajti duh je svoboden, kar pomeni, da je dejaven na način postajanja.