Kako naj mladi duh uresniči svoj svet, če pa predmetne realnosti ni sposoben odpraviti in določiti njeno dejanskost. Kako naj premaga samega sebe, če pa mu nihče ne pojasni, kako si odsvoji svoje vedenje in ga postavi kot predmet. Nadalje, kako naj mladi duh premaga samega sebe, če pa ni usposobljen za to, da izpelje svojo odsvojitev in doseže postajanje svojega vedenja. Boste rekli, ni pomembno dojeti nastajajočega vedenja in postajanje vedenja, pomembno je, da človek pridela predstavo svojega vedenja in da oblikuje neki svoj svet, ki ga je mogoče posredovati in mu dati neko nasprotno ali drugo obliko.
Danes se mlademu duhu ne pojasni, kaj je vedenje, da ne rečem, kaj je absolutno vedenje. O vedenju se ne beseduje, prav tako ne o abstraktnem vedenju, še manj pa o nastajajočem vedenju. Lahko bi rekli, pojem vedenja ni zanimiv, zato se ga enostavno prezira, ker je izobraženec prepričan, da vedenje ni pojem, o katerem bi bilo dobro razmišljati, saj se tudi do sedaj o vedenju ni besedovalo. Najbrž je neumno zapravljati čas za to, da se pojem vedenja razodeva in o njem kaj pove. Baje vsak človek ve, kaj je vedenje, pa ni smiselno posebej govoriti o njem. Izobraženec odkrito kaže, da ga pojem vedenja ne mika, zanimajo ga samo količine abstraktnega vedenja. Te hvali povsod, pa zaradi tega ne kaže interesa za to, da bi pojem vedenja spoznal kot nastajajoče vedenje in kot postajanje, v katerem duh svoje vedenje postavi kot predmet. O tem, kako si duh svoje vedenje odsvoji, to nikogar ne zanima, ker je baje vsako abstraktno vedenje resnično. In to izobraženec javno ugotavlja, ko daje abstraktnemu vedenju popolno veljavnost. Zakaj bi potem ustvarjal sebi težave, če pa lahko z abstraktnim vedenjem doseže resničen svet, ki baje ni nič slabši od dejanske resničnosti.
Bolj kot o predmetnem svetu je danes govora o abstraktnem vedenju, ki je nekaj abstraktno enostavnega. Posameznik je zadovoljen z abstraktno predstavo, ker ga svet v njegovi določenosti ne zanima. Svojo izpolnitev doseže zunaj sebe, kajti prek odtujitve sebstva lahko njegovo vedenje nastopa v imenu vsebine. Pa ni čudno, da je povsod hvaljeno abstraktno vedenje, predmetni svet pa ne. To je vedenje, ki obstaja samo v besedah. Posameznik ve sebe kot končni svet, ki je sam zase nekaj izgotovljenega. To je pojavni svet kot igra besed in misli, ko zavest prehaja iz ene abstrakcije v drugo, kar je naključno početje individua, ko sebstvo pretvarja v abstrakcijo sebstva.
Duh danes premaga sebe tako, da vedenje, ki ga ima o predmetu, izpove in nato iz te oblike vedenja izpelje kako posebnost ali več posebnosti, ki jih je mogoče dojeti kot resničen predmetni svet. In to ne glede na to, da predmet ni bil razvit v svojo postavljeno osnovo, ali, da ni dosegel svoje popolne oblike ali določenosti v proti postajanju. Se pravi, predmetni svet ni nujno jemati tako, da izpelješ gibanje predmetno substance, kateri pripada drugo-bit ali njena dejanskost, ampak ga izpelješ kot abstraktno vedenje. Zato se duh danes do sebe ne odnaša tako, da bi gibanje predmetne substance in njeno proti postajanje dojel kot popolno podobo vedenja. Predmetni svet je baje mogoče dojeti kot obliko abstraktnega vedenja, ki nastopa v imenu predmetne substance. Takšno dojemanje sveta, ko vedenja ni nujno dojeti iz postajanja, ampak kot nekaj, kar gre v širino in je le izraženo vedenje, je danes priznano. To napove, da lahko posameznik predmetni svet poenostavi na abstraktno vedenje. Kar stremi reči, da vedenja sploh ni nujno jemati kot postajanje predmetne substance, ampak kot abstraktno vedenje, ki ga odmečeš in je neki pojavni svet vedenja.