Vseživljenjsko pridobivanje znanja je danes slavljeno, ker ga povzdiguje čisti jaz, ki deluje na nivoju neposrednega znanja in naivne metafizike. To je duh, ki favorizira čutni tek časa in daje prednost čisti vednosti kot taki. Vseživljenjsko učenje ni nobena usmerjenost, kajti hvali subjektivno naravnanost, ki ni na sebi določena in je zgolj izražena volja čistega jaza. To je povzdigovanje tistega, kar naj bo in so neka svojevoljna stališča. Pravzaprav se hvali operacijo čistega jaza, početje zavesti in pojavni svet. Neomejen svet torej, ki izraža odsotnost omejitve substance in njeno proti postajanje. Skratka, dejaven čisti jaz povzdiguje subjektivno naravnanost in čisto sebe vednost kot tako, operira in hvali pojavni svet in igro abstrakcij, zakaj njegov predmet je on sam, tisto negativno njega.
Danes je pomembno samo to, da čisti jaz povzdiguje abstraktno znanje, kajti znanje poveličuje subjektivno naravnanost, objektivnosti pa ne upošteva in zato namesto nje uveljavlja čisto sebe vednost. To iztakne, da hvali osebno držo, ki jo sprevrže v nasprotje, da požene v gibanje razum. To je naivna odsvojitev čistega jaza, ki dviga svoje mnenje ali tisto, kar je negativno njega. Goljufija je v tem, da dobi besedo čisti jaz, ki je danes povsod aktiven, tudi tedaj, ko prazno beseduje in bistvo enostavno prezre. Čisti jaz je blažen tudi zaradi tega, ker določenosti sveta ne jemlje dosledno, pa ni čudno, da daje prednost svetu, ki ni določen. In to najbrž s smotrom, da izreče enostavno gotovost samega sebe, ki jo odtuji. Odtujitev sprevrže v nasprotje kot drugo odtujitev, ki jo zunanje združi s prvo odtujitvijo. Tako dobi pojavni svet, ki ne vsebuje nobenega bistva. Svet je abstrakten in ga je mogoče neomejeno širiti. In to nadarjenost danes strastno izžareva razumnik, kadar operira čisti jaz in podarja pojavni svet, ki ni nič drugega kot izraženo mnenje.
Interpretacija abstraktnega znanja še ni svobodna dejavnost. Zavest je sicer zavedanje raznolikega sveta, vendar realnosti ne posreduje. Hvali nepredmetni svet in subjektivno naravnanost, ob tem pa svoje odsvojitve ne izpelje, marveč samo odtuji naravno bit, dejanskost pa kaže kot naravno sebstvo. To, da je abstrakcija vsemogoča, to je plehko navduševanje. Duh bi naj spoznaval samega sebe, da dojame, kako ustvari svoj svet. Svet, ki ga danes izžareva, ni ustvarjeni svet, saj ne doseže določenosti v osnovi. To stremi reči, da svobode ne izpelje in da ni dejaven predmetno. Operira namreč z abstraktnim znanjem in čisto vednostjo, uveljavlja abstraktno mišljenje in realizira nepredmetni svet.
Čisti jaz izpeljuje dejavnost čez nasprotni ali mogoč svet, ki ni omejen na bistvo. To je tisto, kar razveseljuje razumnika, ko demonstrira svojo moč in je predstava nečesa, kar ni na sebi določeno. Svojo lahkomiselnost razkazuje tudi tako, da izpelje primerno dejanskost. Tisto pa, kar ima pred seboj in je oblikovano kot predstavljena abstraktna stvar, to je njegova odtujitev, ki jo zatrjuje in prikazuje kot gotovost samega sebe. Tako pove, da njegov svet ne vsebuje bistva in da ni dosegel svoje dejanskosti. Kar biva je nekaj nepremičnega in je eksistenca čutne zavesti. Naj spomnim, čisti jaz odloča iz sebe in izpolni le sebe. Tisto, kar je čista sebe vednost, to je odtujitev ali pojavljanje abstraktne občosti, ki menda koristi temu, da nastane neki drugi svet, s katerim izpelje svojo spretnost v obliki raztrgane zavesti ali kot abstraktno modrovanje.
Naglasimo, mišljenje je čisti jaz sploh. To je pomembno omeniti, da ne bi čistega jaza dojeli kot nadarjenost, ki prideluje svet s smotrom, da izrazi resničnost. Znanje ima danes povsod veljavo in ga je mogoče izpeljati tudi tako, da se ga kaže kot dejansko. Pojavni svet danes brani razumnik, kadar hvali razločke in čisto sebe vednost. In ne le to, razumsko mišljenje povzdiguje kontinuiteto znanja, kar omogoča izkustvena svoboda. Namreč, nadarjenost je mogoče pokazati tudi na ravni abstraktnega razuma; ta povzdigne nekakšno bistrost, ki pa ni nobena umnost, dobi pa veljavo, ker jo poveličuje razum. Abstraktni razum ne malokrat obstane v abstrakciji, kajti abstraktno je po možnosti, je pojavni svet, nekakšna teoretična abstrakcija, ki jo čisti jaz prakticira, kadar je prosto dejaven.