Težava izobraženega duha je gibanje določanja. Izraža svoje misli, vendar vsebine ne določi, gibanje določanja substance ne uresničuje. Videz daje, da gibanje določanja ne spoštuje, enostavno ga obide. Določila predmeta ne izpolnjuje, ker je najbrž zadovoljen z navajenim obnašanjem čistega jaza in tistim, kar predpostavlja in je obča sebe vednost. Določila ne jemlje resno, ker mu izobraževanje ni pojasnilo, čemu koristi gibanje substance, proti postajanje in logična sovisnost. Čisti jaz je dejaven neodvisno in ne doseže opredeljenosti substance v osnovi; obči momenti substance razpadejo v abstrakcije. Naglasimo, danes ima veljavo nedoločen svet, zakaj predmet je jaz. To pa je tisto njegovo, abstraktna negacija ali mrtva enotnost čiste sebe vednosti. Formalni svet, ki ni postavljen kot sebstvo in je kontinuiteta naravne zavesti, individualnosti, ki je lastna resnica zavesti.
Svet, ki ni določen, bogato povzdiguje filozof, kadar uveljavlja svoje poglede in tisto, kar postane svet onstran. Gibanje in določanje substance ni dejavnost, ki jo razgrne pred seboj. Z določanjem vsebine se ne ukvarja, kajti verjame, da domiselnost zadostuje za to, da izpelje primeren svet. To je abstraktni svet filozofa, ki ga zgolj uveljavlja, da poživi subjektivno plat. Dejanski svet ni zastopan, kajti realnost ne stopi v odnos s svojo dejanskostjo, je ne izpolni. Zato ni nenavadno, da filozof o predmetnem svetu ne beseduje in da namesto njega uveljavlja svet, ki ga najde v sebi. Ta iztakne, da določanje sveta ni pomembno, kajti zadostuje oblika primernega sveta. Domiselnost ima povsod veljavo, zato predmetnih vsebin ne prideluje. O gibanju določanja predmetne substance ni vredno besedovati, kajti čisti jaz nastopa v imenu predmeta. Čisti jaz je nekakšen vsestranski glumač, ki izpelje kombinacije domišljije, te pa dobijo veljavnost, ker zastopajo resničen svet. Filozof favorizira igro abstrakcij in abstraktno mišljenje, ki je danes na veliko hvaljeno, če ga odigra poznana oseba.
Gibanje določanja izključi čisti jaz. Ta je danes najbolj glasen, zakaj potencira lastne predstave, kar ni noben določen svet v odnosu. Kontinuiteta čiste sebe vednosti je tisto, kar dobiva veljavo. Zavest ima gotovost po jazu, svet je, kar je. Takšna dejavnost pridela subjektivno vsebino ali tole mnenje; izpelje subjektivni interes kot miselni svet, ki je zgolj idealiteta njegove čiste sebe vednosti. Svet ni ustvarjen, ampak je izražen kot mogoč svet in se ga prikazuje kot primerno dejanskost. In tako ni nenavadno, da je danes aktiven nizki subjektivizem, ki principa gibanja določanja ne priznava, s tem pa tudi ne procesa postajanja predmetne substance. Sebe vara s praznimi besedami, odtujeno omiko in predstavami.
Brez gibanja določanja ne gre vzpostaviti predmet v njegovi osnovi. Duh demonstrira svet oblikovan brez kriterijev in izražen v prosti obliki. In res, pogosto izpoveduje, da je dejaven zunaj določil in da predmetno vsebino izdihava kot oblikovano abstraktno znanje. Bolj kot določenost predmeta je pomembno formulirati predmet domiselno in v bogati obliki. Zaradi tega je brez določilni predmet odigran kot čista sebe vednost in ni omejen. Duh očitno kaže, da gibanje določanja ne upošteva. Uveljavlja svojo domiselnost in hkrati tudi svet onstran.
O svetu, ki ni določen in ne doseže svoje sebi enakosti, bogato beseduje izobražen duh, ki je nevezano dejaven in gibanje določanja ne upošteva. Določanja ne ceni, saj ga resno ne jemlje, ker najbrž verjame, da abstraktno znanje kot tako deluje in prinese tudi prave rezultate. To je menda razlog za to, da gibanja določanja ne izpolnjuje. Bolj kot določanje ga pritegne svet onstran, ki gre čez in se prosto nadaljuje. Zakaj v svetu onstran uveljavlja moč domišljije. To je dejavnost, ki jo uresničuje in jo je na primer zaznati tedaj, ko v mediju pojasnjuje svoj svet, ki ga ni razvil v izbrano obliko ali osnovno določenost. Razumnik demonstrira sebe s smotrom, da pokaže, kako deluje kot zdravi razum in čisti jaz. Skratka, praksa razumnika prikazuje abstraktni svet, ki gibanja določanja ne izpolnjuje. Svet enostavno je, ne da bi bil posredovan in določen na sebi in v občih momentih. Razumnik ne premaga svoje subjektivnosti, ker ne spoštuje gibanja določanja in logične sovisnosti.