»Treba smatrati za norost, da se misli, da se s staro religijo in zunanjimi garancijami pridobiva stabilnost države«. Ampak ravno na to danes prisega računajoče mišljenje, ki nima pojma o državi in obči volji. Ne ve, da režim abstraktne misli ne pridela dejanskega sveta in da sebe postavlja in jemlje brez duha. To pa je ravno tisto, ko dobi besedo abstraktni razum in čisti jaz, ki hvali enostavno neposrednost, nadčutni idealizem, abstraktno moč in miselne predstave. Kar velja in je razpršen pojavni svet, to je zgolj početje zavesti, ki izraža samovoljo in uveljavlja posebno voljo; danes jo hvalijo politične stranke. Tisto torej, kar eksistira kot čista sebe vednost, to je neposrednost ali predstavljen subjekt. Zakaj neposrednost razpade v razločke, te pa povzdiguje neomikan, a spreten politik, ki misli abstraktno in odnosa do realnosti in dejanskosti ne jemlje resno.
Subjektivno mišljenje, ki je dejavno enostransko in pojavov ne dojema iz gibanja predmetne substance, prikazuje zlasti to, da realnosti ne spoštuje. Povzdiguje čisti jaz in gibanja razuma, ki potekajo na površju. To ni objektiven svet, ampak izražena samostojnost, ki jo izpoveduje čisti jaz. Njegov največji pomočnik je abstraktni razum, ki širi svoj pogled na abstraktne predstave in uveljavlja samo subjektivni svet ali pojavnost. To je neka spoznava podob, ki hvali užitek zrenja. Ta svet ne nastaja z gibanjem, kajti ne pripada mu nikakršna dejanskost. Danes se daje veljavo primernemu svetu, ki pa ni stvaren in odseva praznoverje v abstrakcije, saj ponižuje mišljenje na brez pojmovno predstavljanje.
Problem abstraktnega mišljenja je, da individuum hvali subjektivnost, objektivnosti pa ne upošteva. Vladavina abstraktne misli favorizira subjektivnost in osebno nastrojenost. Duha se vzgaja k tistemu, kar ne obstaja, ne pa k temu, kar je. O religiji se ne beseduje, ker ta baje ni pomembna. Religija je pojem, o katerem politik ne beseduje, ker država naj ne bi imela nič skupnega z duhom ljudstva, ampak samo s strankarskim despotizmom, ki se ga poveličuje. Religija ne prehaja v demokracijo, ker je strankarska samovolja prepričana, da religije ni nujno izpolnjevati. Zato ni čudno, da je subjektivna nastrojenost v politiki vsepovsod dejavna. Sicer pa subjektivnost odkrije svojo nastrojenost v političnih nesoglasjih. K temu veliko pripomoreta čisti jaz in abstraktni razum, ki gospodarita s praznim znanjem in človekovo svobodo, prav tako z nepredmetnim svetom, ki je neki mogoč svet. Namesto da duh znanje osvobaja od abstrakcije, ga povzdiguje in hvali kot čisto sebe vednost. Hvali se neizpolnjeno abstrakcijo, ki ni nič drugega kot misel samega sebe ali stoiško mišljenje, ki principa svobode ne spoštuje, ker svet obvladata čisti jaz in zdravi razum. Zaradi tega sploh ni posebno, da uživata veliko pozornosti, saj tisto, kar gre čez in je videz preseganja pojavnega sveta dobi veljavo. Danes razumnost biva kot nesvoboden svet, ki ne izpelje bistva, ker zavest in samozavedanje ne stopita v odnos s seboj. Zakaj ko nesvoboda dobi veljavo, se svet nadaljuje v nekaj naslednjega. Subjektivni idealizem je vsepovsod aktiven, enako kot refleksijski razum.
Danes samovolja hvali posamezne misli, zdravi razum in čisto vednost kot tako. Povzdiguje neposrednost, ker verjame, da lahko subjektivna nastrojenost operira v imenu stvarnega sveta. In to subjektivno gnanje zavest bogato prikazuje, kajti tisto, kar odpravi in naj bo, ni nič drugega kot njena odsvojitev, s katero odtuji osebnost. To pomeni, da se duh ne zaveda gibanja in proti postajanja substance, kajti hvali le čisto sebe vednost kot tako, ki jo povzdigne na nivo abstraktnega mišljenja. To je abstraktna vednost kot taka, ki ni omejena in vezana na gibanje substance. Zakaj samovolja ne spoštuje predmetnega sveta, ampak tisto po sebi abstraktno, kar je neko soglasje videza in eksistence. Razumnik izpoveduje, da svojo omikanost prikazuje tako, da izdeluje primeren svet, ki je abstrakten. To pa je svet, ki ne vsebuje bistva in ga proizvaja samovolja.
Naglasimo, abstraktna samovolja, ki jo demonstrira zlasti politična miselnost, ne spoštuje ene substance, enega duha z njegovo religijo, zakaj sebe ne dojema kot duha, temveč kot čisti jaz.