Filozof G. W. F. Hegel zapiše: »Ničesar ni v nebesih ali v naravi ali pa v duhu, kar ne bi vsebovalo tako neposrednosti kot tudi posredovanja. Ti dve določili sta ne ločeni in neločljivi«. Neposrednosti in posredovanje se ne spoštuje. Hvali se samo neposrednost in abstraktno znanje. Določitev, da je čista vednost jaz, kaže na to, da subjektivna določenost jaza dobiva povsod na veljavi. Zakaj s predmetom in posredovanjem se jaz ne ukvarja, prav tako ne z logično sovisnostjo, ki jo demonstrira filozof Hegel v Fenomenologiji duha ali v prvem delu Sistema vede. Namreč, samo z branjem in dojemanjem Sistema vede je možno dojeti odsvojitev in smisel neposrednosti in posredovanja.
Nenavadno je, da je danes hvaljen svet, ki ni posredovan in je brez bistva. Zaznati je, da duh išče primeren svet in da hvali abstrakcijo, ki ni stvaren svet. Stvarnosti se nikjer ne omenja, slavi pa se opisovanje in možen svet, kar odseva, da duh daje prednost osebnemu nazoru. Svojo iznajdljivost izraža kot abstraktno inteligenco, ki jo kaže kot potencialen svet. Zakaj mogoč svet je primeren, iz njega je mogoče izoblikovati še kak nasproten svet ali predstavo nečesa, ki jo čisti jaz upodobi in razvije v neki drugi svet. To pove, da dobi veljavo sebstvo kot tako ali abstraktna oseba.
Duh o stvarnem svetu ne govori, v odsvojitvi pa ne določa sebe kot predmet. Izraža izgotovljen abstrakten svet zunaj mišljenja. Svet mu ne nastane s posredovanjem in je zato razvezan v mnoge razločke. Potemtakem ni dejaven s ciljem, da pridela stvarni svet in da uveljavi njegovo bistvo. Lahko bi rekli, prepušča se neki namišljeni morali, ki mu podari nadarjen svet. Njegov predmet je vselej čisti jaz, uveljavlja abstraktno negacijo, to pa je kontinuiteta tistega, kar brani in je čista sebe vednost. Svoje znanje širi na to, da je, kar je neposrednost. Zavest je čisti jaz, gotovost samega sebe, to pa je čisti tale in predmet čisto tole. Svet je abstraktna forma, s katero zatrjuje abstraktni moj zavesti.
Danes je slavljena omikanost, kajti povzdiguje čisti jaz in zdravi razum, prav tako odtujen svet, zakaj vedenje in predmet vedenja sta isto. Samega sebe gotovi duh ima za resničnost vedenje samo. Rečeno še tako, čista gotovost njega samega je dejanskost kot vedenje samo. Zato ni čudno, da je danes svoboda izražena kot interpretacija vedenja, zakaj substanca je njegovo vedenje, kar je čista gotovost njega samega. Neposredno vedenje je bit ali dejanskost kot vedenje samo. Potemtakem je predmet neposredno vedenje, ki je prežeto od individualnosti. To pa ni predmet, ki je v svoji osnovi proti postavljen in je oblika, ki je nastala z gibanjem predmetne substance. Zakaj predmet, ki je neposredno vedenje in ni dosegel drugo-biti ali svoje sebi enakosti v obliki proti postajanja, ni predmet, ampak obča sebe vednost v razločkih ali gotovost njega samega, ki je njegovo vedenje.
Kadar duh ne upošteva neposrednosti kot tudi posredovanja, dejavnost izražata čisti jaz in abstraktni razum. Svet ni nič drugega kot neposrednost in ni vezan na nobeno bistvo. Aktiven čisti jaz proizvaja primeren svet, preganja pa se z ničnimi bistvi. Povzdiguje abstraktno ali formalno znanje, ker z njim izreka čisto sebe vednost, ki je brez bistva. In natančno to danes hvali subjektivni jaz, kadar izpelje kak partikularni interes s smotrom, da izvrši samega sebe in da drugim pove, da ga pritegne samo raznoliki abstraktni svet. Tisto, kar izkusi, je početje subjektivnega jaza, ki izpolni prazni moj zavesti. Čisti jaz namreč uveljavlja presežek zaznavanja z igro abstrakcij, kajti le tako izpolni svojo subjektivno nastrojenost, ki jo izpelje kot neko spodbudnost, s katero da je mogoče pridelati stvaren svet. A to ni mogoče, kajti stvaren svet je predmeten, kar pove, da substanca v osnovi doseže razdvojenost in tako bivanje sebi enakosti v elementu proti postajanja.
Izobražen duh ne upošteva postopnosti in logične sovisnosti, namesto nje uveljavlja iznajdljivost čistega jaza, ki udejanja čisto vednost, kajti operira kot zdravi razum in prakticira pojavnost. Mogoč svet je primeren, saj ga je mogoče širiti in uveljaviti kot abstrakcijo, ki ni postavljena kot sebstvo. Duh stvarnega sveta ne izraža, ampak čisto sebe vednost kot tako, ki je ne posreduje.