Demokracija svojega pojma ne razvija skozi občo idejo ali umno voljo, saj vidimo, da politik obče ideje danes sploh ne omenja. To kaže, da interes duha ljudstva ni cenjen in da imajo prednost strankarski interesi. A po mojem mnenju je tu čas, ki ima v sebi nujnost, da je politik dejaven v interesu obče ideje, ki je produkt umne volje. Kar stremi reči, da strankarski interes ni tako pomemben kot obča ideja, v kateri je zaobjeta substancialna polnost. Tako da politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje, je zagotovo aktiven v interesu subjektivne volje, s tem pa zunaj umne volje. To pove, da določanje po občih smotrih in tisto, kar je produkt umne volje, mora biti udejanjeno skozi konkretno občo idejo.
Naj spomnim, kar je nekaj neposredno abstraktnega, to še ni postajanje predmetne substance v njeni dejanskosti. Tisto neposredno mora najprej politik posredovati in izpeljati tako, da je bivanje predmetne substance. Hočem reči, politik se ne sme zadovoljiti s predstavitvijo njegovih interesov, temveč mora abstraktno neposrednost izpeljati in jo določiti skozi pripadajočo dejanskost ali nasprotje, kar je čisti dojem; tega danes politik ne spoštuje. To hoče reči, da bi moral politik dati prednost čistemu dojemu ali razviti dejanskosti, ne pa strankarskemu interesu ali oni samosvoji subjektivni volji. Politik je posredovalec in oblikovalec obče ideje, s tem pa predmetne svobode, kakor je določena skozi čisti dojem. To vzpostavljanje obče ideje je način ali princip, ki realizira uvid obče volje.
Politik mora imeti pred očmi zlasti to, da je predstavnik duha ljudstva, ne pa strankarskih interesov. Strankarski interes mora politik premagati tako, da daje prednost obči ideji, tako strankarski interes pusti za seboj. Edino na ta način je dejaven smotrno in v interesu obče ideje, tj. skupne dobrine.
Naloga politika torej ni v tem, da zagovarja strankarski interes, temveč da aktivno sodeluje pri vzpostavljanju obče ideje, kajti samo obča ideja izžareva skupno dobro kot uvid umne volje. Namreč tisto navajeno obnašanje, ko se politik prilagaja strankarskim interesom, to je skregano s skupnim dobrim in občo idejo. Politik je reprezentant duha ljudstva in obče ideje. O tem govori razvojna stopnja duha, ki ima v sebi to nujnost, da si politik sebe odsvoji in se postavi kot tisti, ki se zaveda skupnega dobrega in obče ideje. Se pravi, naloga politika ni v tem, da zastopa strankarske interese, temveč da reprezentira duha ljudstva skozi občo idejo.
Obča ideja ima v sebi to nujnost, da je izpeljan uvid obče volje. Naloga politika torej je, da tisto, kar je sama stvar, posreduje in vzpostavi kot občo idejo, drugače rečeno, stvar mora vzpostaviti kot dejanski svet. Zakaj samo v vzpostavljeni obči ideji biva skupno dobro. Obča ideja je tista, ki potrdi, da je politik dejaven za skupno dobro; to je on kot duh, ki se zaveda, da je dejaven v interesu duha ljudstva. In edino to zatrjuje, da je politik s svojo nadarjenostjo dejaven po občih načelih in na način umne svobode.
Ni kaj, svet ni zgolj interes, strast, potreba, subjektivna volja ali kakšna aristokratska predstava, temveč je postajanje obče ideje, ki jo politik kot duh mora spoštovati, saj skozi njo vzpostavlja princip demokracije in le tako umno voljo v njeni določenosti.