Da šolan človek velikokrat poveličuje svojo izobrazbo in abstraktno vedenje, ne pa predmeta, kažejo pojasnila vedenja, ki so nekakšen presežen svet vedenja. To je tista dejavnost, ko duh svoje vedenje odtuji in je bivanje sebstva kot sebstva, do katerega se obnaša kot do nedovršenega sveta. Zakaj ta svet je njegovo vedenje, ki ima dovoljenje, da nastopa v imenu predmetne substance. Tako da tisto, kar je sebstvo kot tole vedenje, to je odpravljeno čisto vedenje, ki ni nič drugega kot odtujena oblika abstraktnega sebstva.
Zakaj govorimo o odtujenem vedenju izobraženca? Zato, ker je njegov predmet prav tisto negativno sebstvo, ki je njegovo abstraktno vedenje. Tisto drugo njega samega je torej abstrakcija sebstva, ki jo podarja drugim kot čisto vedenje. To ni noben predmetni svet, ampak abstraktno sebstvo, ki ga izobraženec podarja kot nekaj, kar je pravzaprav vedenje kot tako. To pa ni nič drugega kot abstraktna oblika momentov sebstva, ki jih je našel v sebi in jih daje drugim kot zasebstvo ali kot moč nad sebstvom. Skratka, izobraženec z odtujitvijo sebstva doseže dejansko bivanje. Rečeno še drugače, odtujitev sebstva, ki je tisto sebi nasproti postavljeno, je čisto sebstvo kot tako, ki ni doseglo enakosti s seboj.
Ali lahko rečemo, zgornja abstrakcija kaže gibanje abstraktne realnosti. Kaj pa če abstrakcija prikazuje prazni idealizem, ki išče svojo lastno neskončnost. Ali, kaj če podoba kaže abstrakcijo v njeni pojavnosti. Ali, kaj če abstrakcija stremi izraziti gibanje biti v njenem proti postajanju, ki je po svojem dojemu razloček od sebe. In ne nazadnje, kaj če abstrakcija izžareva »gibanje samopostavljanja ali posredovanje sebedrugačenja s samim seboj.« Kaj pa vem, mogoče pa podoba prikazuje odtujeno čisto sebstvo, ki sem ga jaz oblikoval, da dojamem sebstvo kot vedenje sebstva v drugem ali kot obče bistvo v nasprotju.
Smoter izobraženca je, da si odsvoji svojo osebnost. Zakaj na ta način izpelje neki svoj obči interes, ki pa ni nič drugega kot brezduhovna občost, ki je njegovo odtujeno naravno sebstvo. Izobraženec ima pred seboj obliko nedovršenega sveta ali dejansko bivanje sebstva. Se pravi, tisto abstraktno vedenje je izražena moč njegove individualnosti. To je nastajanje občega sveta, ki pa je le nekaj neposredno odtujenega. Ta svet je njegovo vedenje kot udejanjeno sebstvo, ki je postavljena trda točka ali nedojeta neposrednost. Tako da to, kar izobraženec daje drugim, to je njegovo naravno sebstvo. Lahko bi rekli, to je čista zagotovost njega samega, čista podoba sebstva, ki jo on ve kot nebistveno sebstvo.
Za dejavnost, ko izobraženec izpelje obliko odtujenega sebstva, ne moremo dejati, da z odtujitvijo sebstva razvije predmetno substanco in doseže njeno postajanje. Njegova odtujitev nima nič skupnega z odsvojitvijo in prav tako ne z dejavnostjo, v kateri bi svoje vedenje postavil kot predmet. Daleč od tega, kajti njega interesira samo to, da svoje vedenje odtuji in doseže sprevrnitev sebstva v čisto sebstvo. Pomembno pač je, da razvije sebstvo v obliko enostavne negativnosti, kar je tisto čisto obče, in da njegov svet dobi občo veljavnost v podobi odtujitve svoje osebnosti. To je bistveno za izobraženca, kajti on ve, da mora svojo dejanskost doseči kot tole čisto sebstvo, ki ga uresniči kot predstavljeni subjekt.
Mogoče smo zgornjim izpovedali vsaj to, da si izobraženec z odtujitvijo sebstva krajša pot in da odkriva drugim zlasti to, da še ni usposobljen za to, da bi sebstvo odsvojil in ga postavil kot predmet. Njega zaenkrat zanima samo predstavljena oblika vedenja.