Sebi sem začel postavljati nenavadna vprašanja, ne najdem pa odgovorov na njih. Mogoče je to zapletenost, ki se je pojavila kot odpor na minula dogajanja. Videz je, kot da poskušam sebe dohiteti, a vedno izginem v postranske svetove. Tako da tisto, kar želim izpolniti, to se običajno razbije v brezduhovno sebstvo. Zdi se kot da nenehno nekaj iščem, a v resnici si želim, da bi bil dejaven kot nekoč in da odigram kako enostavno postajanje. In to mi ne gre od rok, kajti v pridelkih tega ne kažem Morda pa je to vmesni čas, ki me opozarja, da brez vzpostavljanja sebstva ali posredovanja samega sebe ne pridelaš čistega dojema.
In gledam skozi okno in zunanjost mi ničesar ne sporoča. Kliknem na brskalnik. Ne, ta svet je dolgočasen, ne bom zapravljal časa. In kliknem ponovno, aha, tu je intervju s filozofom. Tega bi lahko prebral in tudi napisal kako mnenje o njem, si rečem. Zakaj pa ne, tako bom bolj natančno opredelil filozofa. In preberem intervju s filozofom. Ojej! Ojej! O čem vse beseduje filozof. Zdi se, kot da se pogovarja s celim svetom, v intervjuju odmetava povzetke sveta, ki mu jih ne zmanjka. Evo, tu je moja pripomba: filozof naj ne bi na široko zaobjel svet, če želi biti dejaven kot izviren filozof. Zakaj tista širina sveta, v kateri se filozof danes izgublja, je preobširna. Filozof bi naj bil dejaven tako, da se drži predmeta in da izvaja gibanje njegove substance. Kar ni predmet in njegovo gibanje, to je blodnja, s katero lahko pridela le všečna dejanja. To pa ni delo filozofa, on bi naj mislil substanco.
Individuum »ni le sebstvo, temveč enakost sebstva s seboj«. Zato je sebstvo dejansko samo kot odpravljeno ali kot drugo samega sebe. Kajti kot drugo je tisto čisto vedenje sebstva o sebi, ki biva kot svet idealno in je dejansko sebstvo.
Gremo k stvari. Korona virus mi je torej pustil poškodovano telo. Upam, da ne bom začel razmišljati podobno kot ekonomist, ki vsak svet preračuna in sestavi v številke. To isto počenja tudi oni gospodar, ki gospodari s filozofskimi abstrakcijami. On namreč govori, da filozofija ne sme doživeti spremembe. Zdi se, kot da sporoča: filozofija ne sme doseči sprememb, ker tako želi gospodar filozofije. Sicer pa ima vsak svet svojega gospodarja. Filozofija mora stremeti za tem, da ima čim več gospodarjev. Zakaj filozofija udejanja svobodo, zato jo je treba zamejiti na vsebine, ki jih častijo gospodarji. Dovolj, dovolj!
Kako torej pomagati samemu sebi? Mogoče bi bilo dobro prisluhniti kakemu duhu, ki svet dejansko misli. Tak duh baje najprej vzpostavi sebstvo, nato pa ga dojema iz gibanja istoimenskega. To je vsekakor ena od možnosti, vendar pa moram življenje iskati tam, kjer se začenja izkopavanje sebstva in je postajanje sebstva kot neko izstopanje iz sebe. To je pravzaprav že atrakcija sebstva, ki je kot drugo negativna totaliteta.
Mogoče pa bi moral kakšno besedo nameniti sodobni umetnosti, ker vztraja pri tistem, kar raziskuje. Samo odločnost lahko kaj drugega navrže, kajti le tako duh doseže sebe v drugem svetu ali dejanskosti. Šele dejanskost pokaže, kako si je v odnosu do tistega, kar postavi pred sebe in je kot postajanje sebstva, ki je skozi razdvajanje doseglo sebi enakost.