Danes ni opaziti, da gre duhu za gibanje predmetne substance in stopnje osvobajanja. Kajti tisto, kar bi naj bila odsvojitev duha, to je le oblikovani svet, ki ga predstavlja kot določeno vsebino, ki je v svojem prikazu samo predstavljena vednost kot taka. Ta pa ni resničen svet, saj tisto predstavljeno ne preide v svoje drugo. Duh predoča oblikovano vsebino, ki pa ne doseže podobo dojema predmetne substance v elementu vedenja in je zato le eksistenca abstraktne vsebine.
Svet, ki ne doseže postajanja, ostane abstraktna ali končna vsebina. Ta svet je odtujen kot zunanja določenost, ki pa ni dosegel čistega dojema ali razvejanih občih momentov v obliki proti postajanja. Kaj ta svet sporoča? Natančno to, da substanca ni dosegla svojega nasprotja in da ni določena iz gibanja. Se pravi, duh se drži odtujenega sveta, ki pa ga ni posredoval in določil v osnovi. To nam pove, da je bil dejaven pomanjkljivo, saj neposredna vsebina ni dosegla svoje določenosti v proti postajanju. Njegov svet je torej tisto, kar je odtujil in je mrtvi produkt ali bivajoča dejanskost, ki ni bila posredovana kot notrina in zaradi tega substanca ni dosegla proti postajanja.
Dojem je namreč tisti, ki vzpostavi obče momente substance in tako osnovo, v kateri je substanca utemeljena v načinu postajanja. Zakaj, ko substanca ni razvita v proti postajanje, je odtujeni svet le neka fiksirana vsebina, ki jo je mogoče širiti in pojasnjevati, ker ni dosegla svoje določenosti. Zaradi tega je nastajajoče vedenje še kako pomembno, saj odkriva substanco iz posredovanja, gibanja in njenega postajanja, kajti le tako je duh gibanje svojega upodabljanja. To je namreč tista dejanskost, v kateri substanca zaživi skozi razvejane obče momente v proti postajanju, kar je dojem.
Pomembno je, da duh v svoji odsvojitvi postavlja sebe kot predmet. Tako doseže bivanje svojega vedenja v elementu vedenja. To je element, v katerem vzpostavi sebstvo (Selbst) v razvezanih momentih, kajti »sebstvo je kot čisto samemu sebi enako vedenje«. To torej, kar je čisti element vedenja, to je dojem. Hegel zapiše: »Dojem povezuje to, da je vsebina sebstvo«. Sebstvo je torej življenje absolutnega duha, kar je njegovo vedenje v nastajanju. Element vedenja torej zaobjema predmet zavesti kot posredovano substanco. Zaradi tega se predmet prikazuje kot podoba zavesti sploh, v kateri je totaliteta momentov razvezana v obče momente. To je čisto sebstvo kot enostavni dojem samega sebe v elementu vedenja.
Ko govorimo o življenju dojema, pravzaprav govorimo o elementu vedenja. In ta terja, da duh izpelje proti postajanje, kajti le tako substanca doseže svojo sebi enakost ali dejanskost. Obstoj bivanja substance v njenem proti postajanju je element vedenja. Filozof Hegel zapiše: »V tej naravi tega, kar je, biti v svoji biti svoj dojem, je to, da sploh obstoji logična nujnost«. Namreč razdvojena substanca doseže svojo sebi enakost skozi gibanje notrine, ki proizvede dva ekstrema, s tem pa logično sovisnost substance, ki je v elementu vedenja dosegla drugo same sebe ali svojo sebi enakost.
Če kdo meni, da logična sovisnost ne spada v utemeljitev ali postajanje substance, se moti. Logična sovisnost je izražena skozi posredovanje substance same s seboj. To je namreč tista osnova ali utemeljitev substance, v kateri je določena skozi gibanje in postajanje. Brez utemeljitve substanca v osnovi ne doseže svoje določenosti, s tem pa tudi ne doseže svoje sebi enakosti, kar je dojem. Toliko le, da naglasim, da ga ni sveta, ki bi bil brez utemeljitve na sebi določen. To je razlog, zakaj je nujno proučevati gibanje substance, odsvojitev in nastajajoče vedenje v elementu vedenja, v katerem je substanca določena v proti postajanju kot razvejani obči momenti.
Naj omenim še naslednje: zunanje početje zavesti in izdelovanje razločkov vsebine, ni produktivno, saj substanca ne doseže svoje sebi enakosti. Kar stremi reči, da ono prosto nadaljevanje substance prezira temelj ali osnovo, v kateri substanca doseže določenost. Cilj je duha, da je dejaven s principom svobode in da v interesu gibanja substance izpelje svoje vedenje. Kajti edino posredovanje predmetne substance pridela njeno podobo, tj. dojem, in le tako določenost substance v osnovi.