Presenetljivo je, da filozof in pravnik nista dejavna v načinu logične sovisnosti in da jih gibanje predmetnega sveta ter postajanje substance ne zanima. Tisto, kar je njihov svet, kaže tudi to, da logične sovisnosti in postajanja ne spoštujeta. Odsevata pa tudi, da jih zanima zgolj čista vednost. Filozof bi naj premišljal nastajajoče vedenje, pravnik pa logično sovisnost, pač glede na to, da je logična sovisnost njegov velikanski problem. Namreč nenavadno je, da pravnik ne razmišlja o logični sovisnosti in principu svobode in da teh dveh pojmov v abstraktnih teorijah prava ni zaslediti. Skratka, filozofa in pravnika ne mika dejanski svet.
Filozof sodobnega časa ne upošteva, zakaj nobenih znakov ne kaže, da je dejaven na spreminjanju sveta. Še več, znova in znova se vrača k starim vsebinam, s tem pa izžareva, da ga gibanje predmetne substance ne privlači. Zdi se, kot da se je izgubil v abstraktni filozofiji ali starih vsebinah, saj o predmetu filozofije ne govori. Sedanji čas za njega ne obstaja, gibanje duha in substance prav tako ne. Ubogi filozof, kdaj bo začel misliti s svojo glavo.
Filozof in pravnik pridelata velike količine abstraktnega sveta, ker nimata interesa za to, da bi spoznala princip postajanja. Tisto, kar očitno izžarevata, je dejstvo, da gibanje predmetne substance podcenjujeta, da pa strastno razlagata in pojasnjujeta svoje poglede, interese in potencialne svetove. Razen tega so interesi tisti, ki jih branita in povzdigujeta povsod, ker ne dojemata sebe iz odsvojitve in gibanja predmetne substance. Nenavadno pa je tudi to, da ne zaznavata sedanjega časa iz globin, ampak iz površja, se pravi, sveta ne mislita iz osnove ali temelja, kateremu pripada postajanje substance in logična sovisnost.
Na drugi strani pa pravnik sestavlja abstraktne meditacije, v katerih prava ne dojema kot abstraktnega prava, logično sovisnost pa od nekdaj zavrača, ker verjame v abstraktne spekulacije. Z njimi slepari samega sebe, pa čeprav mu svet nazaj kaže, da bi moral predmetni svet dojeti iz postajanja. Ampak on je vzvišen in zato hvali ukoreninjeno obnašanje vedenja, zunanji svet in čisto vednost, s katero kaže, da ne dojema gibanja predmetne substance in da logične sovisnosti ne jemlje resno, ker verjame v čisto vednost in igro praznih besed.
Potemtakem je jasno, filozof in pravnik ne mislita spreminjati sveta. Ni pričakovati, da bosta vzpostavila odnos s seboj in tako jasno povedala, do kje sta prišla v dojemanju sodobnega časa in gibanju predmetnega sveta. Gibanje predmetnega sveta jih ne zanima, ker se v abstraktnem svetu odlično počutita. Zakaj bi potem sploh kaj spreminjala, če pa z navajenim obnašanjem vedenja in abstraktnim razumom lahko obvladata vsako igro praznih besed in misli. Glede na površinsko dojemanje sveta, ni pričakovati, da bosta filozof in pravnik na svojih področjih pokazala kaj več od tega, kar demonstrirata danes. Tu namreč kažeta, da jih zanima samo zunanji svet, čista vednost in gibanje praznih abstrakcij.
Filozof in pravnik sta razumnika, ki bi naj bila sposobna misliti predmetni svet iz njegove osnove, tj. iz postajanja. A postajanje zavračata, saj sta dejavna zunanje in sploh ne po notranji plati ali tako, kot to kaže duh, ki sebe dela predmetnega. Sicer pa jih princip svobode in utemeljevanje predmetnega sveta ne privlači, se pravi, sveta ne mislita spreminjati. Pa je jasno, da odsvojitve in logične sovisnosti še dolgo ne bosta dojela. Iz česa sledi, da sodobnega časa in gibanja predmetne substance ne mislita dojeti iz postajanja. Potemtakem tudi ne gre sklepati, da bosta nekoč svet mislila iz temelja ali osnove ter v načinu postajanja.