Danes operira izobraženec kot čisti jaz, ker popolnega odnosa do samega sebe še nima. Dejaven ni v interesu predmetnega sveta, ampak tako, da hvali početje čistega jaza. Se pravi, dejaven je s smotrom, da uveljavi čisti jaz (ta postane največkrat njegov predmet), ker ni zmožen biti dejaven v interesu gibanja predmetne substance in pojma. Za kaj takega se ni usposobil, pa ni nenavadno, da hvali in uveljavlja vednost kot jaz.
Zanimivo je, da izobraženec odigra to neko igro čiste vednosti, v kateri pa sebe ne izpolni, kajti ne izpelje postajanja predmetne substance, ampak odtuji svojo vednost, ki jo hvaliči ali povzdiguje tako, da izreka svojo individualnost kot neko abstraktno stvar. Tako da tisto, kar odtuji kot abstraktno stvar, to je le igra besed in misli, v kateri abstraktna stvar ne doseže svoje dejanskosti, ker izobraženec ne premore toliko moči, da bi svoje vedenje odsvojil in ga postavil kot predmet. Toliko le, da ne bi kdo mislil, da je izobraženec sposoben premagati samega sebe tako, da si sebe odsvoji in svoje vedenje postavi kot predmet.
Naj na tem mestu izrečem nekaj besed o sodobni umetnosti, ki se pojavlja v podobah abstraktne občosti. Vsebina sodobne umetnosti je duh v svoji odsvojitvi, v kateri samega sebe razveže v drugem, tj. v tistem lepem, ki je upodobljeno v dejanskosti. To pa je ideja kot umetniško lepo, ki je bistveno individualna dejanskost in je namenjena čutnemu dojemanju, zakaj »lepo živi svoje življenje v videzu«. Pa je svobodna upodobitev lepega ideal duha, kajti svojo nalogo sodobna umetnost izpolni, če predstavi najvišje interese duha. Zato bi naj sodobna umetnost delovala za subjektivno notranjost in njeno proti postajanje, ki so razvezani obči momenti.
Tisto, kar danes hvaliči izobraženec, je abstraktna stvar, ki pa še ni subjekt, ampak je svet čistega jaza. Tako da svet, ki ga pridela čisti jaz, ni stvarni svet, kajti čisti jaz se igra z abstrakcijami in sploh ni dejaven s smotrom, da pridela kak predmeten svet v obliki postajanja. Postajanja čisti jaz ne izpelje, pa je jasno, da je dejaven pomanjkljivo ali tako, da predstavi čisto vednost, ki pa ni nič drugega kot abstrakcija sebstva ali odtujeno sebstvo, iz katerega naredi raznovrstne predstave ali oblike čiste vednosti. Tako da mi tukaj ne moremo hvaliti izobraženca kot duha, kajti on izžareva, da ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance, ampak tako, kot to odseva čisti jaz. Ta je njegov zastopnik ali reprezentant, ki skrbi za to, da je abstraktna stvar predstavljena v podobah čiste vednosti ali kot razdrobljeni svet, v katerem je mogoče najti mnoge kategorije in prežemanje različnih realnosti.
Zakaj je potrebno govoriti o svetu izobraženca? Predvsem zaradi tega, ker je prepričan, da svet ni nič drugega kot njegovo vedenje, ki ga odmeče, nato pa s pomočjo abstraktnega razuma izdela oblike vednosti, s katerimi pridela predstave o tistem, kar je njegova abstraktna stvar. Se pravi, izobraženec poenostavlja predmet na abstraktno stvar, ki jo poljubno širi tako, da na kategorije, ki jih kliče v svoj svet, odmeče svet čistega jaza, ki je vedno pripravljen pridelati kako dodano obliko vednosti. To je pravzaprav dejavnost, s katero izobraženec predstavi svoje vedenje kot abstraktno stvar, ki jo nadgradi ali dodatno širi z namenom, da obogati abstraktno stvar, ki je prežeta od njegove individualnosti.
Dotaknili smo se sveta, ki ga od sebe odrine izobraženec, ki uživa samega sebe kot tistega, ki si je dal preveč izobraziti zavest. Zato je njegov svet od individualnosti prežet, kar pomeni, da ne izhaja iz nobene osnove in da svojega vedenja ne postavi kot predmet.