Skip to content

Filozof Žižek kot čisti jaz in nepredmetni svet

Posted on 9 januarja, 202219 junija, 2023 By Jože Požar

Po tistem, kar sem slišal na svoja ušesa iz govorice slavnega filozofa, moram reči, da se filozof ni predstavil kot mislec predmetnega sveta, ampak kot filozof, ki posreduje svoje sebstvo kot neko nebistveno sebstvo. In takšnih filozofov je danes kar nekaj, saj večina njih razlaga sebstvo in čisto sebevednost, s katero idealizirajo svojo subjektivno držo. Hočem reči, ko filozof položi za podlago subjekt, je svet nebistveno sebstvo, ki doseže izpolnitev v kakem nasprotju ali čisti vednosti, s katero pridela le neko bit za drugo.
No, ne glede na moje dojemanje filozofije in duha, menim, da sem zmožen kaj povedati o razmišljanju slavnega filozofa. Vse seveda s ciljem, da se izrazim o intervjuju, v katerem bi naj slaven filozof razodeval predmetni svet. A tega slavni filozof zagotovo ni, saj je sam sebe prehiteval tako, da je povzdigoval gibanje čistega jaza in njegove odsvojitve.

Da se danes povzdiguje filozofa, ne pa duh in gibanje predmetne substance, gre zahvala izobražencu, ki ne dojema časa in odsvojitve duha; ta se v tem času pojavlja v sodobno umetniških delih. V njih duh prikazuje, kako si samega sebe odsvoji in se kot svet pojavlja sebi. Kajti ravno pojavljanje duha v abstraktni podobi izražajo sodobna umetniška dela. Duh bi naj namreč zaznaval gibanje substance in tako tudi resničnost, da svet ni zgolj zunanji svet, temveč tudi notranji. Kar med drugim izpoveduje, da bi naj filozof začel zaznavati gibanje duha v njegovi odsvojitvi.

Tisto, kar je podarjal v intervjuju, ni bilo nič takega, da bi lahko rekel, filozof je razmišljal temeljito in produktivno. Namreč filozof je bil neulovljiv, saj ni izhajal iz nobene osnove, ničesar ni razvijal kot duh, ampak je izvajal gibanja čistega jaza. Hočem reči, njegov svet je sproti izginjal in se pojavljal kot neki drugi svet sebstva, in to menda zaradi tega, ker se je ves čas intervjuja sprehajal v nebesih in izvajal nebeške aktivnosti. Glede na nebeška gibanja, je realnost in njeno dejanskost pustil za seboj, pa čeprav je dajal videz, da se bo spustil na zemljo in spregovoril o realnosti in dejanskosti tega časa, ki danes vznemirja duha. A te ozemljitve nisem dočakal, saj se je filozof preganjal s čistimi mislimi in tistim, kar je čisti jaz na hitro izrazil, da se je svet takoj sprevrnil v neko nasprotje ali v drugi pojavni svet sebstva.
Nenavadno je, da slaven filozof v intervjuju ni bil dejaven kot duh, ki sebe utemeljuje skozi predmetni svet. Namesto tega je povzdigoval čisti jaz in pojasnjeval svoje sebstvo, ob tem pa hvalil neizpolnjeno abstrakcijo in odmetaval predstave možnega sveta, ki niso dosegle notranjega gibanja. Potemtakem je bil slaven filozof dejaven nenavadno, saj je zunanje povezoval neke mrtve in najdene eksistence. Pričakovati je bilo, da bo slaven filozof razmišljal predmetno in kaj povedal o filozofiji ali o tem, kaj danes raziskujejo filozofi. Ob tem pa je neobičajno tudi to, da je filozofa intervjuvala oseba, ki filozofije najbrž ne dojema in je zaradi tega oblikovala vprašanja, ki niso vznemirila filozofa. Namreč, če filozofu ne postaviš pravih vprašanj, potem pač filozof povzdiguje čisti jaz in kak interes. In potem poslušalec ne doživlja filozofa kot misleca, ki misli predmetni svet.
Naj končam, narobe je, če filozof duha in gibanja predmetnega sveta ne uresničuje. Mnenja sem, da slavni filozof v intervjuju ni bil dejaven v interesu predmetnega sveta, ampak v interesu pojavnega sveta. Se pravi, kot duh in slaven filozof, ni razodeval in udejanjal dejanskega sveta, ampak abstraktni svet sebstva, ki ga je demonstriral čisti jaz.

Abstraktno mišljenje

Navigacija prispevka

Previous Post: Mi
Next Post: Odločanje in izpolnitev iz sebe

ONLINE NEWSPAPER

Svet, ki ni stvaren svet

Piše: Jože Požar

19. 1. 2026

Objektivnost ne jemlje pomembno

Smoter čistega jaza ni to, da izpelje objektivno izpolnitev in tako tudi svobodo svojega znanja. V tem da osvobodi svoje znanje od abstrakcije, ne vidi nič koristnega, zakaj učili so ga, da je abstraktno znanje ena sama resničnost in da kaj višjega od znanja ne obstaja. Enako velja za spoznavanje, ki hvali zrenje in izgotovljen svet, tudi gotovi um. Če se človek izroči znanju in verjame, da je njegov izgotovljen svet resničen, je to neka pomanjkljivost. Zakaj enotnost pojma in realnosti ne doseže, ker verjame v predstave, ki mu omogočajo, da idealizira in tako izpelje primeren svet.

Duh se danes sklicuje na znanje s smotrom, da uveljavi svoj interes. In to vedno znova počenja, kajti objektivnost ga ne zanima, ampak samo abstraktno znanje, ki da je sposobno izraziti tudi kako stvarnost. To je namreč početje zavesti, ko zavest uveljavlja subjektivni jaz, ki hvali lasten svet. In tako se določenost sveta dogaja po jazu, kar odkrije, da subjektivni jaz pridela samo abstraktni svet. To pa ni predmetni svet razvit v Drugo ali sebi enakost. Tega posredovanja duh ne demonstrira, ker to enostavno ni svet, ki bi ga dojel in spoštoval, ker vsebuje predmetno bistvo.
Igra abstrakcij in abstrahiranje proizvaja možen svet, ne pa svet, ki vsebuje realnost, ki doseže svojo dejanskost v proti postajanju. Čisti jaz je postal mojster za enostranski svet. Nihče mu ne nasprotuje in vsi ga hvalijo, čeprav je domiselno dejaven in aktiven daleč stran od objektivnega sveta. Tisto, kar pridela, je njegov svet in ne vsebuje nobenega bistva. In tako realizira meglen svet sestavljen iz misli in predstav. Se pravi, dejaven je zunanje ali tako, da uveljavlja abstraktno znanje, ki ga podarja drugim kot na pol resničen svet, ker je primeren dejanskosti.

Abstraktno znanje in mišljenje

Piše: Jože Požar

14. 1. 2026

Mišljenje se prilagaja abstraktnemu znanju

Danes izobražen duh domneva, da je abstraktno znanje izgotovljen svet izven mišljenja, dojema ga kot resničen svet. Mišljenja in gibanja substance ne ceni, ker verjame v abstraktno znanje, ki enostavno zastopa predmetno substanco in njeno dejanskost. Spoštovati gibanje substance in svet nima nobenega smisla, ker izgotovljen svet, to pa je abstraktno znanje, jemlje kot resničen svet. Zato gibanje substance in prehajanje v drugo ni cenjeno. Abstraktno znanje je dejansko, ne da bi predmet dosegel svojo dejanskost. In tako ni čudno, da abstraktno znanje operira v imenu stvarnega sveta. Znanje ima povsod veljavnost, pa ni nenavadno, da so podobe znanja in domiselnost v funkciji stvarnega sveta. Znanje dobi pravico zastopati dejanski svet, ker duh objektivne izpolnitve ne spoštuje.

Razumnik hvali svoje znanje in prepričanje, to pa je izgotovljen svet, ki ne potrebuje mišljenja. Mišljenje in logična sovisnost nimata nobene vrednosti, ker znanje izloči mišljenje. Je pa tudi res, da je cenjena refleksija razuma, ki nastopi tedaj, ko znanje ne doseže svoje izpolnitve. Razen tega nastopajo v imenu dejanskosti tudi števila, tj. izračuni, ki povzdigujejo megleno moč števil. Samostojno mišljenje nima nobene vrednosti, kajti povsod ima veljavnost abstraktno znanje. Zakaj? Zato, ker ona vzgoja demonstrira samo abstraktno znanje, duha in njegove odsvojitve pa ne. Mišljenje in logična sovisnost nista pojma, ki bi jih naj mladi duh v času izobraževanja dognal.
Mišljenje kot tako je nekaj pomanjkljivega, zato bi se naj prilagajalo oni materiji ali abstraktnemu znanju. In to tudi duh danes demonstrira, ko sebe izpolni pomanjkljivo in zunanje. Skratka, mišljenje se prilagaja abstraktnemu znanju, ker duh ne spoštuje mišljenja in gibanja substance.

Zgodovina kot afektirana preteklost

Piše: Jože Požar

12. 1. 2026

Refleksijska zgodovina upošteva samo tisto koristno

Kako človek dojame sodoben čas, k temu prispeva tudi afektirana preteklost, ki je zapletena, ker vsebuje refleksije in samovoljna stališča. Takšna zgodovina je danes slavljena, ker je pragmatična in hvali subjektivno plat. To je tisto, kar povzdiguje duh, ko hvali megleno preteklost in interese, ki izrazijo izmišljene dogodke. Zakaj refleksijska zgodovina, ki je zbir subjektivnih interesov in predstav, je skupek nečesa zamišljenega, saj poveličuje subjekta, ki je spisal zgodovino kot nekaj, kar prihaja ljudem pred oči kot ravnanje tistih, ki so gospodovali času.

Sebičnost je danes zaželena, zakaj upošteva samo partikularnost, ki dobiva dejansko veljavo. Subjektivnost namreč pridobiva navdih s smotrom, da povzdigne refleksijo, ki požene v gibanje subjektiven jaz. Refleksija dela zgodovino zanimivo s smotrom, da preteklost postane pravljična. Takšna zgodovina pridobi na abstraktni veljavi, kadar se jo hvali in povzdiguje s ciljem, da izpolni svobodo v subjektivnem smislu; to je početje zavesti, ko je hvaljen čisti jaz.
Danes je slavljena refleksijska zgodovina, o njej besedujejo interesi, ki jo povzdigujejo v njeni ne dejanski podobi. To je spisana zgodovina, ki izpolni tisto subjektivno. Zakaj subjektivnost ne oživlja samo predstave, ki so jih spisali zanesenjaki, ampak izmišlja abstraktna doživetja, ki hvalijo tisto koristno. Dogodki so predstavljeni kot lastno slepilo, s katerim je mogoče oživljati posebni interes in igrokaz nečesa, kar je brez objektivnega gibanja.
Refleksijska zgodovina ni nič drugega kot abstraktno zapletene predstave o nekem času. To je tisto posebno kot podano stališče zgodovinarja, ki je izpeljal afektirano preteklost.

Išče zadovoljstvo zunaj sebe

Piše: Jože Požar

8. 1. 2026

Kaj to demonstrira dejanski čas

Duh, ki sveta ne ustvarja, hvali preteklost in prihodnost, sedanjost pa izključi, ker je ne dojema iz odnosa substance in njenega obstoja. Sedanjost ga mika samo toliko, da izrazi čisti jaz. Ne kaže interesa za to, da bi bil na sebi določen kot dejanski svet. Namesto da ustvarja svet, hvali abstraktno mišljenje in mogoč svet. To pa ni dejavnost, ki ga dela na sebi določljivega in svobodnega. Zaenkrat ne kaže nič takega, kar bi bil ustvarjen in določen svet v občih momentih.
Človek bi naj bil dejaven kot duh, ki izpelje svojo odsvojitev in je sebstvo razvito v načinu proti postajanja. Tega ne kaže, kajti dejaven je kot čisti jaz, ki išče zadovoljstvo zunaj sebe in v neomejenem svetu. Bistveno je, kako si je v odnosu z realnostjo in njeno dejanskostjo. Zakaj tisto zunanje ni dejanski svet, saj realnosti ne izpolnjuje. Ne ve, da mora biti dejaven v korist gibanja predmetne substance in njenega postajanja, kajti na ta način je dejaven kot duh.

Sicer pa duh danes hvali nična bistva, ki jih uveljavlja čisti jaz. Ta izraža svojo subjektivnost, najbrž s smotrom, da povzdigne subjektivno usmerjenost. Tako ohranja enostransko držo, s predmetnim svetom pa se ne ukvarja. Povedano še tako, njegov svet je razvlečen v abstrakcije in ni vezan na nobeno bistvo. Zakaj je izgotovljen in ne potrebuje mišljenja. Zakaj bi se človek vznemirjal z razmišljanjem in logično sovisnostjo, če pa je abstraktni svet ravno tako veljaven.
Človek deluje samostojno, kajti izobrazba mu je dala mnoga znanja, pa je jasno, da jih oživlja, kadar je to potrebno. Razen tega je vselej pripravljen odigrati čisti jaz, ki je sposoben izvršiti sebe in prav tako tisto, kar prakticira razum, to pa so razločki, ki jih povsod slavi.

Nična bistva izrazi igra abstrakcij

Piše: Jože Požar

6. 1. 2026

Ko se za kriterij resnice določi enostransko abstrakcijo

To, da razumnik za kriterij resnice postavi enostransko abstrakcijo, je neko obnašanje, ki hvali iznajdljiv svet. In to počenja zavest, ker resničnosti ni zmožna dobiti, pa je jasno, da izbira krajšo pot, na kateri dobi veljavo abstrakcija. Čisti jaz je dejaven navajeno in hvali nična bistva, ki jih demonstrira, kadar podarja prepričanje, da je abstrakten svet sam po sebi dejanski. Ne dojema, da je resničnost mogoče pridelati samo s posredovanjem neposrednosti in proti postajanjem substance. Edino določen dejanski svet, v katerem je zaobjeto predmetno bistvo, ki ga vsebuje in realizira substanca v proti postajanju, proizvaja enotnost kot odnos občih momentov.

Zamislite si govoranco razumnika, ki z igro abstrakcij hvali gotovost samega sebe. Tisto sebi enako je neko zaznavanje, ko izpelje nekakšen gotov svet, ki je, ne da je dosegel drugo samega sebe ali dejanskost. Zakaj to je izražena neposrednost, ki jo podarja čisti jaz v obliki odmetanih misli in s smotrom, da sebe razblini v nična bistva. Merilo resnice so nična bistva, ki imajo veljavo, ker jih pridela čisti jaz. To je tista čista sebe vednost kot taka, ki je gotovost čistega jaza in zato povsod hvaljena. Svet torej, ki ga razumnik podarja kot nadarjen in omikan duh.
Danes razumnik povzdiguje čisti jaz in svojo domišljijo. Bistva ne povzdiguje, ker to ni svet, ki bi bil zanimiv drugim. Enostaven je svet, ki je zapleten v abstrakcije. Realnosti enostavno ne vsebuje, ker je pomembno samo to, da je izraženo razpoloženje čistega jaza. Čisti jaz povsod hvali nična bistva, ki jih demonstrira, ker se s predmetnim svetom ne ukvarja. Zakaj nična bistva so fiksirani mrtvi stavki, ki imajo veljavo, ker ne zapletajo sveta in so čista gotovost razumnika.

Refleksijo se jemlje v subjektivnem smislu

Piše: Jože Požar

3. 1. 2026

Duh in refleksija, ki bistva ne izrazi

Mnogi uveljavljajo abstraktno moč refleksije, zato jo hvalijo kot nekaj, kar pomaga utrditi njihovo stvar. Zakaj obenem povzdigujejo svojo domiselnost in tisto, kar gre čez in je neko preseganje neposrednosti. Refleksija je postala naprava, s katero je mogoče izpeljati domiselni svet. Zato je danes hvaljena kot abstraktna moč, ne glede na to, da refleksija pridela samo videz. Izobražen duh povsod povzdiguje in hvali refleksijo, ker čez njo izpelje tudi kako abstraktno sklepanje. A v bistvu je z refleksijo mogoče pridelati samo videz, ki je pojav idealizma. Refleksijo se jemlje v subjektivnem smislu in to se tudi demonstrira, kajti na ta način dobi neposrednost na sebe še kako določenost. Subjektivni jaz neposrednost predpostavlja, nato pa izpelje refleksijo, ki ni nič drugega kot dodan videz. Tako na primer sebe vara politik, ki povzdiguje videz, da uveljavi svoj interes.

Poglejmo, kaj počenja politik. Izpelje refleksijo na tisto, kar je njegov interes. To pa ni nič drugega kot negativno njega, ki ga uveljavlja kot svet, ki naj bo. Tisto negativno njega izpelje čisti jaz, ki je postal mojster za refleksijo, tj. za izdelovanje videza. To pa ni stvaren svet, ampak enostranska abstrakcija, ki jo politih podarja kot primeren svet. Politik abstraktno stvar opremi z videzi, ki hvalijo njegov interes. Na ta način vara sebe in druge z videzom. Njegovo orodje se imenuje refleksija, ki jo danes demonstrira na radio in televiziji, najbrž s smotrom, da predstavi moč čistega jaza, ki uveljavlja svet brez bistva. Politik torej ni dejaven s smotrom, da uveljavi občo voljo duha ljudstva.
Tisti, ki izdelujejo videz s smotrom, da uveljavijo refleksijsko moč, ne vedo, da z refleksijo ne izpeljejo gibanja predmetne substance. Delanje videzov je lahkomiselno početje.

Refleksija izdeluje samo videz

Piše: Jože Požar

29. 12. 2025

Časnikar z igro abstrahiranja povzdiguje svojo refleksijo

To, da  časnikar z besedičenjem povzdiguje čisti jaz, to prakticira nadut novinar. Namreč, ko govoriči o vsem, govori kot čisti jaz, proizvaja pa brez duhovno bit, tisto čisto in negativno njega samega. Kar je sebstvo osebe, tisto medlo vsebinsko, ki ga razširja kot neko praznoverje v abstrakcije. To je početje zavesti, ko časnikar obstane v občutju in proizvaja le videz. Zakaj videz je negativno čistega jaza ali refleksija, ki se jo hvali, ker je danes videz povsod cenjen. Časnikar povzdiguje čisti jaz, tisto osebno, s katerim si zagotovi samega sebe. Hočem reči, abstraktno besedičenje proizvaja neomikanost s smotrom, da dobi na veljavi refleksijski jaz in igra abstrahiranja.

Bodimo nekoliko resni in povejmo, da zna biti časnikar dejaven tudi tako, da za kriterij resnice ne postavi naravne vsebine, ampak subjektivni jaz ali kako prepričanje. Izvaja gibanje zavesti in nima odnosa do predmetnega bistva, kar pove, da realizira hoteno besedičenje v obliki odmetanih misli. To nam odkrije, da zavest ne pridela nič dejanskega, temveč le igro refleksije. To pa je svet, ki je, ne da je posredovan in vzpostavljen kot dejanski svet, ki vsebuje bistvo.
Abstrahiranje, ki ga danes izdihava časnikar, ki svobodo podcenjuje, demonstrirajo mediji, ki z refleksijo ali videzom izrazijo nekaj, kar je brez bistva. To je početje zavesti, ki izpelje umišljanje na predstave. Zavest izrazi samo neizpolnjeno abstrakcijo, kar je nekaj nebistvenega in razblinjenega v abstrakcije. To pa je izražena nesvoboda subjektivnega jaza. Ta ujame v igri abstrahiranja neki nekaj, ki demonstrira nemoč novinarja. Izraziti subjektivni smisel, ki gre preko neposredne predstave, to je le refleksija, ki povzdigne časnikarstvo na nivo videza.

Metafizika gospodari s pojavnim svetom

Piše: Jože Požar

22. 12. 2025

Ko je mišljenje podrejeno početju naravne zavesti

Kot je mogoče zaznavati, duh časa manifestira čisto sebe vednost, ob tem pa ne kaže sveta, ki bi bil na sebi določen. Njegov predmet ni duhovna bitnost, ampak podoba zavesti. To pa je tisto obče, ki ga opremi s kakim nasprotjem. Ali, to je bivanje jaza, ki je v nasprotju čista gotovost samega sebe. Za smoter ima čisto sebe vednost in nobene realnosti. Z govoranco hvali abstraktno vednost, to pa ni svobodna dejavnost, ampak neko razkazovanje čiste sebe vednosti.

Duh današnjega časa pojavov ne zaznava iz gibanja in postajanja. Zato tudi demokracije ne dojema iz gibanja in določil svobode, ampak kot nagnjenje strankarskega interesa. Zakaj strankarski interes je vedno ideologija, ki dozdevno uganja svoj posebni interes, kar je neko prazno predstavljanje, ki je naravnost postavljeno kot subjekt in ne kot gibanje substance. Subjekt je neka trda točka, na katero lepi primerne predikate. Zato je zapleten iz predstav in misli, ki jih enostavno kopiči. To je dejaven ne dovolj izobražen duh, ki tisto najdeno v sebi uveljavlja kot meglen svet.
Metafizika je še vedno privilegirana, kar pove, da fiksni pojmi razuma in predstave čistega jaza dobivajo na veljavi. Svoboda še ni dojeta kot predmetni svet, ampak kot pojavni svet, ki ga podpira predstavno mišljenje, čisti jaz in abstraktni razum. O tem govori metafizika tedaj, ko subjektivni jaz demonstrira subjektivno prepričanje. Objektivnost ga ne zanima, ker najbrž ni vzgojen tako, da bi svobodo izpolnjeval. To izpoveduje, da metafizika svobode ne proizvaja, saj se s predmetnim svetom ne ukvarja. In to vse zaradi tega, ker čisti jaz gospodari s pojavnim svetom. Metafizika ima veljavo, ker čisti jaz in abstraktni razum hvalita svet zunaj meje izkušnje.

KATEGORIJE

  • Abstraktno mišljenje (358)
  • Filozofsko zrno (78)
  • Naivna metafizika (2)
  • Neizpolnjena abstrakcija (59)
  • Sodobna umetnost (8)
  • Domov

Levičarski interesi povzdigujejo ideologijo komunizma

Piše: Jože Požar

16. 1. 2026

Namesto demokracije in svobode uveljavlja držo čistega jaza

Če levičar, ki danes povzdiguje abstraktni komunizem in njegove podobe, ki so jih izmislili Titovi komunisti, ne bi hvalil levičarske ideologije, bi najbrž povzdigoval samo interes. Zaradi tega je določil, da bo slavil predstave in govore s smotrom, da odigra abstraktni komunizem. Ta hvali početje levičarja, kadar izpelje kako izvajanje, da povzdigne zlate čase in početje komunistov. V javnosti se pojavlja tudi Kučan, tega levičarski mediji kažejo brez vzroka. Tako demokracije in svobode ne izpolnijo, povzdigujejo pa nična bistva, s tem pa tudi abstraktni komunizem. Zakaj če ne bi povzdigovali nična bistva, bi se njihov ponos in vnema izpridila.

Iznajdljivost, ki jo danes demonstrira levičar, odkriva njegova subjektivnost, ki realnosti ne spravlja do dejanskosti. Povzdiguje osebno držo, ki jo izražajo utelešeni kipi, ki sporočajo, da komunizem dejansko ne obstaja, da pa obstaja samo v abstraktni obliki, ki jo prakticira ideologija levičarja. To je iznajdljivost levičarja, ki kljubuje demokraciji in svobodi. In to kljubovanje je prešlo v navado, ker ga podžiga abstraktni komunizem, ki hvali levičarski interes. Nična bistva so produkt abstraktnega komunizma, ki uveljavlja preteklost, ko kljubuje demokraciji in svobodi.
Prazno besedičenje, ki ga izdeluje levičarska gorečnost, ne zmore posredovati in upoštevati sedanji čas, ker svobode ne spoštuje. Levičar ne dojema sedanjega časa, ker ga zgolj misli. Povzdiguje pojavni svet in prazno miselnost. Svobode ne dojame, zato izdeluje predstave o abstraktnem komunizmu, ki realizira subjektivno držo čistega jaza. Ta sebe izpolni čez igro abstrakcij in nična bistva, ki levičarski interes povzdignejo na nivo abstraktnega komunizma.

Omahljiv politik ne spoštuje duha ljudstva in njegove religije

Piše: Jože Požar

13. 1. 2026

O dejavnosti politika je nujno vsak dan znova govoriti

Poudarimo, politik obče volje ne spoštuje, marveč samo strankarski interes. Lahko bi rekli, dejaven je proti obči volji, ko se zavzema in hvali strankarski interes, tako nazorno kaže, da ne dojema države in politike. Zanima ga samo negativno njega, ki ni nič drugega kot interes, ki ni noben predmetni svet. Nikjer ne naglašuje obče volje in duha ljudstva. Negativna volja ima prednost povsod, kajti ta volja obče volje ne jemlje resno, ker jo zanimajo samo subjektivni interesi. Politik se danes obnaša, kot da politika nima nič skupnega z občo voljo. Skratka politik pozablja, da ga je izvolilo v parlament ljudstvo in ne stranka. Videz daje, kot da ima strankarski interes prednost pred občo voljo. Politik svoje vloge ne dojema, kajti če bi jo, ne bi povzdigoval strankarski interes.

Dejstvo je, da si politik ne da izrecne zavesti z občo voljo, tj. z voljo duha ljudstva, ki je povsod navzoča kot resnična. Ne dojema, da je religija tista, ki jo ima ljudstvo za resnično. Politik ni zgolj izražen interes, temveč je objektivnost, ki je razmerje predmeta s seboj. Brez izraženega razmerja je dejaven kot subjektivni jaz, ki favorizira strankarski interes. Namreč, v državi gre za to, koliko je v njej vsebovan duh in njegova obča volja. Tisto, da se politik preganja s strankarskim interesom, to obče volje duha ljudstva ne izrazi, zato je nujno govoriti o omahljivosti politika.
Izražanje strankarskega interesa ni tisto, kar je religija po svojem bistvo. Tako da strankarski interes ne more biti predmet pogovora v parlamentu, zakaj obča volja duha ljudstva zahteva, da je predmet razprave določen predmet, ki vsebuje bistvo. Zato je hvalisanje strankarskega interesa igra abstrakcij, zakaj predmet politika je subjektivni jaz, tisto negativno njega.

Radijske postaje: njihovo bistvo je prazno reklamiranje

Piše: Jože Požar

9. 1. 2026

Radijski program hočejo izničiti in mu dati drugi pomen

Vrednost in pomen, ki ga je imel radijski program, hočejo razveljaviti, ker so ponavljajoče reklame bolj pomembne kot poslušalec. Poslušalec ni dojet kot duh, ampak kot bitje, ki ni vredno spoštovanja, kajti igra reklamiranja izraža, da je bolj pomembna kot človek. Igra abstrakcij ubija poslušanost, to je pristnejše dojemanje človeka, tako človek ni noben duh. Novi čas bi naj prepoznal človeka kot ne misleče bitje, radio kot medij pa ga dojame kot osebo, ki posluša samo reklame.

V bistvu je reklamiranje, ki ga oddajajo radijske postaje, posebna pravica, s katero je mogoče pobijati razpoloženje poslušalca, kar je vsebinski in kulturni napredek. Radijsko nasilje podarja igro čistega jaza, ki danes pridobiva povsod na veljavi. Tisto ponavljanje reklam hvali neizpolnjeno abstrakcijo, zato radijski program ni razumljen kot nekaj, kar ustvarja svet, ampak kot ponavljajoče se reklamiranje, ki povzdiguje nična bistva in navajeno obnašanje. Čisti jaz si da svojo izpolnitev z brezvsebinskim ponavljanjem možnega sveta. Čas je navzoč kot oblika izginjajočega sveta, kar se baje šteje kot strateško preobrazbo radia. Nična bistva postajajo vedno bolj pomembna, ker širijo prostor in ubijajo človekovo razpoloženje s ponavljanjem reklam.
Radijski programi izpeljujejo nasilje čez ponavljanje reklam, ki je postalo bistvo programa, pa čeprav bistva ne proizvaja. Menda je reklamiranje potrebno izvajati, ker je dojeto kot vzgoja poslušalca. To je namreč svet, ki ne prehaja v drugo, ker takšen kot je, izraža dojetje sedanjega časa. To pa je ponavljanje reklam, ki ubija živce poslušalca. Hočem reči, radijski program ni več to, kar je bil, kajti tisto ponavljanje reklam ima za smoter izločitev duhovnih lastnosti.

Abstraktna inteligenca in subjektiven jaz

Piše: Jože Požar

7. 1. 2026

Idealizira svet razpuščen v abstrakcije

Hvaliti abstraktno inteligenco in subjektivni jaz, nima nikakršnega smisla. Izražati brezpredmetno početje zavesti, ki gibanje substance prezira, ni nobena preudarnost. Praksa razuma je oblikovana navada, ki stvarnega sveta ne upošteva, zakaj razum povzdiguje subjektiven jaz, tj. pojavni svet in predstave. To govori, da nam grozi nevarnost od sveta, ki ni resničen, ampak odtujen v abstraktno obliko, ki povzdiguje tisto, kar razum sprevrže v nasprotje in je padanje v metafizični razum. Svet razpuščen v abstrakcije ne nosi v sebi nobenega predmetnega bistva.

Danes se povzdiguje abstraktno razumnost, neko vizijo zavesti, ki ni noben predmeten svet, ampak mogoč svet ali svet, ki nima nobene meje. Duh časa je dejaven abstraktno, kajti omejen ni na predmet in se prosto nadaljuje. Hvali užitek zavesti in preseganje nečesa, kar nima bistva. Abstraktno ni omejeno na določen predmetni svet, pa je tisto, kar je meglena stvar, to je le sestavljen svet iz razločkov. To je abstraktna stvar brez bistva, oblikuje pa jo početje zavesti in zdrava razumnost. Ta je povsod abstraktno aktivna, vendar tudi s smotrom, da izreče posebni interes.
Svet, ki je neko izraženo mnenje razpuščeno v abstrakcije, običajno pridela subjektivni jaz, ki zre sebe zunaj sebe kot modreca. Drugo-biti ali nasprotja ne doseže, pa je njegov izdelek primeren svet. Primernost danes hvali zlasti razumnik, ki se izgublja v različnostih. Zakaj razumnik verjame v svet, ki ni določen v osnovi in je izražena abstraktna moč jaza. Jaz je povsod slavljen, posebej tedaj, ko hvali čisti uvid in svojo abstraktno izvedbo. To poveličuje s smotrom, da predstavi sebe kot zavest in osebo, ki idealizira svoje znanje in tisto, kar je neka subjektivna stran jaza.

Svet, ki ni dejanski

Piše: Jože Požar

5. 1. 2026

Ko dejanskost zastopa abstraktno znanje in števila

Marsikateri so prepričani, da lahko zastopa dejanski svet abstraktno znanje. To so zanesenjaki, ki so povsod dobrodošli, ker verjamejo v moč abstraktnega znanja. Duh svobode ne spoštuje, pa je jasno, da v imenu svobode nastopa kot jasnovidec, ki podarja abstraktno znanje spotoma. To je početje zavesti, ki izdeluje enostranske abstrakcije. Veljavo dobi potencialen svet, ki se ga povsod poveličuje, ne glede na to, da ne vsebuje bistva; princip svobode ni pomemben.

Danes ima abstraktno znanje prednost, ker hvali tudi števila, ki pomagajo razumeti sedanji čas. Duh ne upošteva principa svobode, ko v imenu dejanskega sveta nastopajo števila. Svet števil dobi veljavo, ker se verjame, da je mogoče z izračunom izraziti tudi dejanski svet. Najbrž je to razlog, zakaj števila dobijo veljavo vedno tedaj, ko svet v osnovi ni določen. V abstraktno moč števil duh verjame, pa ni čudno, da imajo števila prednost pred gibanjem substance in njenim postajanjem. O tem govorijo ravnodušna števila ali izračuni, ki stvarni svet enostavno izbrišejo.
Sodoben duh odkrito kaže, da verjame v neomejen svet. Zakaj določil je, da lahko dejanski svet zastopajo izračuni in prav tako abstraktno znanje. In to danes demonstrirajo mediji, kadar abstraktno znanje in števila operirajo v imenu dejanskega sveta. Zaenkrat ni videti, da bi bil dejanski svet dojet skozi posredovanje in proti postajanje. Zato svoboda ni tista, ki bi jo naj duh časa povzdigoval. Rečeno še tako, danes abstraktni razum demonstrira dejanskost s števili in znanjem. To je dejstvo, ki govori, da svet ni dojet iz postajanja in da logična sovisnost ni upoštevana. Dokler števila in abstraktno znanje zastopajo dejanski svet, mišljenje, logična sovisnost in svoboda niso upoštevani.

Subjektivni jaz kot predstavljen subjekt

Piše: Jože Požar

30. 12. 2025

Subjektivna vednost izključi objektivno gibanje

Duh ne izdihava smotra, da premaga svojo subjektivnost, ker ne ceni objektiven svet. Bolj kot objektivnost ga pritegne čisti jaz, potencialen in onostrani svet. Očara ga tudi umišljanje na dane resnice in prav tako svet, ki ga pridela s števili. Mišljenje ga ne zanima, ampak samo izgotovljen svet, ki ne potrebuje mišljenja. Kar se pa tiče predmetnega in umnega sveta, tega ugleda, ko odtuji sebstvo in tisto, kar je nasprotje kot sebstvo. Umen svet izbistri čisti jaz in je neko nadaljevanje odtujenega sveta. Na njega lepi misli, ki ne vsebujejo nobenega bistva. Zaradi tega povsod hvali odtujen svet, domiselnost čistega jaza in zdravi razum, ki je v zaznavanju igra abstrakcij.

Tisto torej, kar odrine od sebe in je predstavljen subjekt, to je odtujen svet. Ta svet seveda ni objektiven, ampak neka enostavna neposrednost tistega, kar najde v sebi. Kar pove, da gotovost samega sebe izrazi subjektivno plat kot neko gnanje zavesti, ki demonstrira predstavljen subjekt. Skratka, navzoča je subjektivna vednost, s tem pa tudi moč čistega jaza, ki uveljavlja subjektivno nastrojenost in vednost kot tako. Besede, ki jih izreka subjektivni jaz, ne izrekajo tega, kar je v njih vsebovano, ampak le predstavljen subjekt. To je pravzaprav ne miselni subjektivizem, ki uveljavlja čisti jaz, verovanje in čisto zrenje, kar so predstave, ki niso nič objektivnega.
Subjektivna vednost proizvaja užitke in nična bistva, prav tako spoznavanje po lastnem prepričanju. To je pojavni svet, ki izključi objektivnost s smotrom, da uveljavi subjektiven jaz. Ta ne priznava nobene realnosti, kajti spoštuje samo čisto sebe vednost. Potemtakem ima povsod prednost subjektivna nastrojenost, ki proizvaja nična bistva ali tisto, kar je predstavljen subjekt.

Subjektivni jaz daje prednost strankarskim interesom

Piše: Jože Požar

26. 12. 2025

O enotnosti, ki ni nobena enotnost

Dejanska država ni izpolnjena z duhom ljudstva, zakaj politika si ne daje izrecne zavesti enotnosti z občim duhom. Tisto, kar bi naj bilo oblikovano v skladu z religijo, to izmaliči subjektivni jaz. Ta namreč uveljavlja samovoljo in nesvobodno izražanje čistega jaza. To pa je duh, ki se zadovoljuje na sprevrnjen, nesvoboden način. Subjektiven jaz nima za princip absolutni dojem in po tem dojemu ne oblikuje svojega sveta s principom svobode. Tisto obče ni smoter, ampak subjektivni strankarski interes, ki ne spoštuje obče volje in občega nima za smoter.

Subjektivni jaz izraža samovoljo in se obnaša nesvobodno. Ničesar ne oblikuje v skladu z religijo in je dejaven proti obči volji. To pove, da daje prednost tistemu ne-umnemu, ki ga uveljavlja čisti jaz, čista sebe vednost, ki se sklicuje na števila in možen svet. Svet ni predmeten, ko izraža abstrahiranje in govoričenje, ki bistvo sveta enostavno prezre. Zato je tisto, kar je subjektivno razblinjen svet v abstrakcije, to je neenakost s seboj. In tako vidimo, da se ne upošteva religije, tj. obče volje, ampak enostranski interes, ki ni nič drugega kot ideologija čistega jaza. Ta izpoveduje, da strankarski duh izmišlja svet neodvisno od religije, s tem pa odkrito izžareva, da obče volje ne uresničuje, ampak subjektivizem, ki kot je mogoče zaznavati, uveljavlja osebno prepričanje.
Kaj je religija? Dojem ljudstva o sebi. Dejanska država ne spoštuje enotnosti, zakaj izrecne zavest z občim duhom si ne daje, ker dojem ljudstva o sebi ne spoštuje. In tega subjektiven jaz ne zaznava, kajti obnaša se kot gospod in sploh ne svobodno. Zato tukaj ponovimo: svoboda je substanca duha, kajti vse lastnosti duha obstoje po svobodi, ki je subjektivni jaz ne spoštuje.

Vizionar, ki izdeluje podobe o sebi

Piše: Jože Požar

20. 12. 2025

Jasnovidec bistva ne spoštuje

Povzdigovanje posameznih misli še ni jasnoviden svet, ki je pogoj za to, da izpelješ kak predmetni svet v proti postajanju. Posredovanje substance ni bistveno, čeprav je razdvajanje substance najbolj pomembno. Duh, ki ni dejaven s principom postajanja, ne razvije osnove, v kateri zaživi določeno bistvo substance. Hvali čisti jaz, igro besed in misli, svobode pa ne izrazi, saj ne prikazujejo gibanja substance in sebi enakosti, ki je omejena na bistvo ali obče momente. Povzdiguje posamezne misli in proizvaja mogoč svet, ki ni omejen na bistvo. Takšno dejavnost danes demonstrira mladi duh, ki povsod upošteva čisti jaz in domiselnost, kaj več od tega pa ne pridela.

Danes je hvaljen posameznik, ki pove kaj o sebi in povzdiguje nekdanjost. Nedoločen svet je strastno hvaljen, ker ni določen na sebi in ga je mogoče prosto širiti. In tu je še notranji svet, ki se ga nikjer ne omenja, ker je baje dolgočasen. Notranje gibanje substance nima nobene vrednosti in o njej duh ne beseduje, pa čeprav je notranji svet tisti, ki proizvaja svet kot sebi enakost. Posameznik, in to tudi danes demonstrira, o gibanju notranjega sveta ne beseduje in ga enostavno prezira. To izpostavi, da je dejaven pomanjkljivo, kajti gibanje notranjega sveta in proti postajanja ne upošteva.
Menda je izobražen posameznik cenjen, ker je nabit z znanjem. To je predpostavka, ki najavlja, da zna biti jasnovidec, čeprav gibanja notranjega sveta nikjer ne odseva. V praksi je dejaven kot posameznik, ki izdeluje podobe o sebi, vendar pa sveta ne ustvarja. Tega nikjer ne demonstrira, ker je dejaven kot čisti jaz. Ta bo menda postal reprezentant izmišljenega in nadčutnega sveta. Stvarni svet ga ne pritegne, kajti zadovoljen je s svetom, ki ga pošlje čez in je abstraktno nasprotje.

G. W. F. Hegel

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

  Hegel-180-pik   »Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«

Zunanje povezave

  • Druga podoba
  • Sodobna umetnost
  • Andrej Požar

Epitomeart Copyright © 2021, Druga podoba