Ko je vedenje posredovano v abstraktnih oblikah, cilj duha ni, da doseže sebi enakost in postajanje substance. Zakaj duh se ne ukvarja z gibanjem substance, ampak sebe nadaljuje in se pojavlja kot neko vedenje sebstva, ki ga odmeče kot nekaj, kar je za druge. O tem govori izobraženec, ko zatrjuje, da višjega sveta od vedenja obče ni. Pa od tukaj ono povzdigovanje čiste vednosti, ko se duh pojavlja sebi v govornih dejanjih in je jaz sam sebi predmet. In tako je njegov svet, ki ga pridela kot odločanje in izpolnitev iz sebe, neko čisto drugo samega sebe, ki ga je mogoče izpolniti in razviti v neki nasprotni svet, ki je brez realnosti.
Kaj danes hvali izobraženec? Abstraktno vedenje, torej čisto vednost, ki ne doseže popolne dejanskosti v svoji osnovi, ker je to oblika vednosti, ki jo najde v sebi kot neki izgotovljeni svet. To je odtujena abstraktna oblika čistega vedenja, iz katerega lahko izpelje izvajanja, s katerimi svoj svet širi in povzdiguje v abstraktne predstave. Tako da tisto, kar pridela kot neki pojavni svet, to je le predstava, ki mu nastane kot nasprotni svet. Zakaj to je pojavni svet, ki se nadaljuje in ga uživa kot njegov lasten svet. Kar je prosta dejavnost izobraženca, ki je danes hvaljen, pa čeprav ne izdeluje predmetnega sveta v njegovem postajanju, ampak samo pojavno obliko abstraktnega vedenja, s katero se pojavlja sebi kot drugo samega sebe. Hočem reči, temu duhu ne gre za predmetno obliko vedenja ali za postajanje predmetne substance, ampak zgolj za predstavitev abstraktnega vedenja, ki ga najde v sebi in ga prosto oblikuje skozi odtujitev, predočanje in spominjanje. Kar je neko početje zavesti, ki hvali sprevrnjeni svet ali abstraktno obliko vedenja, da realizira čisti uvid samega sebe.
Danes izobraženec hvali govorna dejanja, izgotovljeno obliko vedenja, zakaj tako se on sebi pojavlja kot čisti jaz. Jaz se nanaša na sebe in zre čisto vedenje samega sebe v izrekanju izgotovljenega sveta. Kar je bivanje čistega jaza, ki ima zagotovost samega sebe v abstraktnem svetu. Smoter duha je, da si odsvoji vedenje in pridela neko obliko čiste vednosti. To je tista obča sebevednost, ko ima jaz zagotovost v nasprotju, ki je čisto vedenje sebstva o sebi.
Izobraženec danes povzdiguje čisto vednost, predmeta in gibanja predmetne substance pa ne. Zakaj čista vednost, ki ne doseže postajanja, ni resnično vedenje, ampak samo oblika abstraktnega vedenja, s katero izobraženec sebe nekako izpolni. Razumnik namreč vedenja ne dojema iz gibanja predmetne substance, ampak kot nekaj, kar odrine od sebe in je oblika čiste vednosti. Se pravi, on ne dojema vedenja iz gibanja substance, ki se s seboj posreduje in doseže svojo popolno obliko v proti postajanju. Tega elementa še duh ne dojema, pa zato hvali sebe kot posredovalca vedenja. Duh torej ne dojema sebe iz gibanja in postajanja predmetne substance, ampak kot tistega, ki izdeluje izgotovljeni svet. To, da predmetna substanca ne doseže postajanja in ne stopi v odnos s seboj, o tem veliko govori izobraževalni sistem, ki ga gibanje substance ne zanima, ker v gibanju ne vidi nič takega, kar bi bilo postajanje predmetne substance, v katerem substanca doseže svojo določenost.
Da se danes hvali čisto vednost kot tako in izpolnitev iz sebe, gibanja predmetne substance pa ne, to govori, da duh v pojavljanju ne doseže svoje odsvojitve in postajanja, ampak se prosto nadaljuje v neko drugo obliko vedenja, ki ni nič drugega kot čista vednost.