Tisti, ki uveljavljajo moderno filozofijo, varajo sebe in druge. Zakaj to, da je nekaj času primernega, to bi naj bilo ustvarjeno tako, kot to demonstrira sodobna umetnost skozi umetniška dela, ki raziskujejo duha v njegovi razvojni stopnji. Sodobna umetnost namreč raziskuje prav tisto, kar gre duhu po njegovem razvojnem pojmu ali stopnji. Se pravi, nekaj, kar bi naj bilo sodobno, to je vsebina, ki gre duhu iz razvojne stopnje, saj je ta nadaljevanje tistega, kar je že raziskal. To namreč, da je nekaj sodobnega, to je vezano na razvojno stopnjo duha. Kajti duh ni nekaj, kar je le spodbudno razmišljanje ali abstraktno filozofiranje, ampak je zavest in samozavedanje lastnega postajanja in tako tudi tistega, kar izhaja iz postajanja. To pa ni slučajno sestavljanje različnih svetov, temveč udejanjanje tistega občega v njegovem postajanju. Brez tega uvida je moderna filozofija zgolj početje zavesti, ki ne dojema duha iz njegove prehojene poti in dejanskega časa.
Govoriti o moderni filozofiji, ne da je tisto moderno določeno kot predmet, je neka nesvobodna dejavnost, ki razkriva, da duhu ne gre za filozofijo, katere predmet je določen iz postajanja. Tako da tisto, kar ni predmet in nima postajanja, to ni filozofija, ki svoj pojem razvija iz postajanja in njegove osnove, v kateri je zaobjeto prav tisto, kar gre duhu po njegovem razvojnem pojmu. Brez vzpostavljenega temelja ali predmetne osnove je tisto, kar bi naj bila moderna filozofija, samo predstavljeno mnenje, ki to in ono zunanje predstavlja, pri tem pa spregleduje postajanje. Tako da igra z moderno filozofijo ni nič drugega kot zajetje nebistvenega sebstva, ki brani kontinuiteto sebstva.
Z lahkomiselnim dojemanjem filozofije ni mogoče dojeti razvojne stopnje duha in tistega, kar iz nje sledi. Pa ni čudno, da filozofija ne napreduje tako, kot si to želi duh. Filozofija je neizpolnjena abstrakcija, nekakšno brezduhovno sebstvo ali zbir različnih vsebin. Tako dojeta je zaznavana brez bistva in zato tudi ni vezana na nobeno osnovo ali temelj. Zaradi tega je nujno izločiti lahkomiselno dojemanje filozofije. In to na ta način, da duh predmet filozofije določi v njegovi osnovi. O predmetu filozofije je nujno govoriti, če se želi, da bo v tem svetu prišel do besede duh. Svet je danes eno samo navajeno obnašanje vedenja, s katerim gospodari razum, ki filozofiji ne dovoli dihati lastnega življenja iz postajanja predmetne substance.
Duh, ki je danes dejaven na vsebinah filozofije, ne ve, da ima filozofija svoj predmet določen in ga zato ne more dopolniti neki drugi svet ali kako nepredmetno razmišljanje, ki se nadaljuje kot neko vedenje, ki sebe nosi in raznaša skozi predstave ali tisto, kar razum tako in tako zunanje razloči in je neki zbir razločkov, ki da zmorejo izraziti moderno filozofijo. Na ta način duh predmeta filozofije ne zajame iz njegove osnove in tako se zgolj sprehaja po površju vsebin filozofije, ki pa niso predmet filozofije, ampak zbir različnih vsebin, ki jih je mogoče zunanje predstaviti kot moderno filozofijo. To zunanje dojemanje filozofije spregleduje bistvo predmeta filozofije. Kar pove, da duh, ki podarja neko abstraktno razmišljanje o moderni filozofiji, ni dejaven s ciljem, da izrazi gibanje predmeta filozofije, ampak da poda mnenje o tem, kako on zaznava filozofijo v sedanjem času.
Filozofija, ki je brezpredmetna in se ne ukvarja z gibanjem predmeta filozofije, ni produktivna. Zakaj tista čista vednost jaza, ki favorizira abstraktno čisto vednost, se s predmetom filozofije ne ukvarja, saj duha ne dojema iz njegove razvojne stopnje. Kar sporoča, da je tudi filozofija vezana na sedanji čas in razvojno stopnjo duha, o kateri govorijo sodobna umetniška dela že nekaj časa. Enako velja za filozofijo, kajti tudi ona bi naj udejanjala duha v tem času, če bi se duh zavedal tega časa kot razvojne stopnje duha. A to duh časa ne dojema, saj ponuja neko moderno filozofijo, v kateri ni najti gibanja predmetne substance in njenega postajanja. Filozofije se danes ne dojema iz gibanja in postajanja, kar pove, da je duh dejaven zunanje in sploh ne v interesu predmeta filozofije. Namesto da se ukvarja z bistvom predmeta filozofije, podarja neizpolnjeno abstrakcijo. Takšno subjektivno dojemanje časa in duha je lahkomiselno, saj se ne zaznava duha iz razvojne stopnje, ampak kot nebistveno sebstvo.